Spondilolisteza je le ena v nizu številnih bolezenskih stanj hrbtenice, zaradi katere pomoč slej ko prej poiščemo vsi. Vendar je to stanje s težko izgovorljivim poimenovanjem ne samo redko, ampak za večino tudi neproblematično. Spondilolistezo ali premik vretenca mnogi nosijo s seboj že od zgodnjega otroštva, resnejše težave z bolečino v križu pa lahko začne povzročati šele v srednjih ali poznih letih. Dr. Samo Karel Fokter, dr. med., spec. ortoped, z UKC Maribor pojasnjuje, da bi rentgen pokazal spondilolistezo pri vsaj 5 % populacije, resne težave se pojavijo šele v sodelovanju z ostalimi degenerativnimi stanji hrbtenice.

Avtorica: Petra Bauman

Kaj je spondilolisteza

Spondilolisteza pomeni zdrs vretenca, in sicer zdrs zgornjega vretenca glede na spodnje v smeri naprej. Vretenca so nanizana v steber eno na drugo, vmes je medvretenčna ploščica, ki veže vretenca zvezno po krivulji, podobni razvlečenemu S. Vretence se lahko pomakne tudi nazaj (retrolisteza) ali na stran, vendar se to zgodi zelo redko, večinoma zaradi napredovalih obrabnostih (degenerativnih) sprememb.

Zdrs se najpogosteje zgodi pri petem ledvenem vretencu (L5), ki spremeni položaj glede na spodaj ležeče prvo križnično vretence (S1), ki ga lahko imenujemo kar bazično vretence. Pravzaprav predstavlja temelj hrbtenice križnica oz. celotni medenični obroč. Zdrsne lahko tudi četrto ledveno vretence (L4) glede na L5, tretje (L3) glede na L4 itd. Seveda skupaj z vretencem, ki zdrsne navzpred, zdrsne tudi celotni hrbtenični steber nad njim.

Oboleli za spondilolistezo so lahko, zelo zanimivo, popolnoma brez težav. Pomoč pri zdravniku poiščejo šele ob pojavu bolečin. Najpogosteje je to mehanska bolečina v križu, ki pa mine ob počitku oz. v mirovanju. Velikokrat se ji pridruži bolečina v nogi, ki se lahko pojavi pri hoji, stoji ali v dlje časa trajajočem sedečem položaju.

Vzroki

Vzrok je lahko prometna nesreča, ki zlomi in zamakne vretence, vendar je to k sreči izjemno redko. Pogosto pa se pri ljudeh, ki hodimo pokonci, ob osvajanju prvih korakov zgodi, da se sprednji del (telo) vretenca ne preraste kostno s svojim zadnjim delom (nevralnim lokom).

Ker otrok v prvem in drugem letu življenja pogosto pada, hrustanec v zadnjem loku vretenca med zgornjim in spodnjim sklepnim nastavkom (t. i. pars interarticularis) ne zakosteni in tam ostane defekt iz čvrstega veziva. Govorimo o spondilolizi. Če se ta proces motene izgradnje kostnine ohrani, bo lahko z leti telo tako prizadetega vretenca začelo lesti naprej, saj bo popustil medvretenčni disk, ki čvrsto, vendar gibljivo povezuje vretenca med seboj. Takrat govorimo o spondilolitični spondilolistezi. Samo Karel Fokter pojasnjuje, da gre za t. i. utrujenost materiala zaradi ponavljajoče se obremenitve. Takšne vrste spondilolistezo ima 4,5 % otrok in 6 % odraslih.

Stresni zlom pri adolescentih in športnikih

Če ne že v zgodnjem otroštvu, pa lahko pride do pojava spondilolize (in včasih posledične spondilolisteze) v adolescenci. Takrat najintenzivneje rastemo, dodatno pa se mnogi ukvarjajo s športom in nič nenavadnega ni, da že adolescenti prvič tožijo nad bolečino v križu. Zaradi ponavljajočih se športnih dogodkov, npr. premetov nazaj pri gimnastiki, pri baletnikih ali pri skakalcih v vodo) gre za t. i. stresni ali utrujenostni zlom, kar pomeni, da kost (vretence), ki je sicer elastična, ne more več vzdržati naporov in na koncu poči. Samo Karel Fokter to primerja z letalskim krilom, ki med poletom nenehno niha in ga je treba na najbolj obremenjenih delih zato nenehno servisno nadzorovati, saj lahko tam pride do razpok v materialu, ki se počasi večajo in lahko končno privedejo do zloma.

Bolečino v križu je torej pri mladostnikih treba obravnavati resno in opraviti potrebno diagnostiko. Spondilolizo lahko večinoma potrdimo s ciljanim posnetkom L5 v stranski projekciji, dodatna rentgenska slikanja večinoma niso potrebna, poleg tega pa telo obremenjujejo s sevanjem. Preiskava z magnetno resonanco (MR) je manj zanesljiva in je težje dostopna. Kadar spondilolizo potrdijo, mladim športnikom svetujejo pavzo, ki lahko traja tudi do pol leta. V tem času se stresni zlom večinoma zaraste.

Pet stopenj spondilolisteze

Spondilolistezo po Meyerdingu razdelimo na pet stopenj glede na obseg zdrsa, ki ga izmerimo na stranskem rentgenskem posnetku. Zdrs prve stopnje tako pomeni zamik zgornjega vretenca naprej za do 25 % dolžine telesa vretenca, druge stopnje zdrs 25 do 50-odstotni premik zgornjega vretenca glede na spodnjega. Tretja stopnja pomeni 50–75-odstotni zdrs, 75–100 % je zdrs četrte stopnje in peta stopnja pomeni, da je zgornje vretence v celoti zdrsnilo čez spodnje. To stanje se imenuje spondiloptoza, ki zelo boli, noge lahko tudi ohromijo, sicer pa bolečino običajno zaznamo že pri drugi in tretji stopnji.

Spondilolitična spondilolisteza pri odraslih

V zrelem obdobju po 50. letu mnogi ne vedo, da imajo spondilolistezo, nakar pa jih začne opozarjati bolečina v križu s širjenjem v eno ali obe spodnji okončini. Rentgenski posnetek bo običajno pokazal 1. stopnjo zdrsa, hkrati pa bo ortoped prepoznal še degeneracijo diska med L5 in križnico, ki stisne hrbtenično korenino, kjer ta zapušča hrbtenični kanal. Težave so podobne išiasu, ki ga sicer pogosteje povzroča izboklina medvretenčne ploščice ledvene hrbtenice (diskus hernija). Navedeni bolezenski stanji najbolje ločimo z MR-preiskavo ledvene hrbtenice. Doslej klinično nema spondilolisteza postane po 50. letu torej simptomatska zaradi degenerativnih procesov, ki so v tistem življenjskem obdobju običajno že izrazite – predvsem obrabe medvretenčnega diska na ravni L5-S1.

Degenerativna spondilolisteza

Vretence L5 je s svojimi vezmi relativno čvrsto vezano na medenico. Vretence L4, ki je nad petim, pa je običajno prvo povsem samostojno stoječe vretence in se zaradi obrabe fasetnih sklepov (parna mala sklepa, ki skupaj z medvretenčno ploščico tvorita trinožno strukturo vsakega segmenta ledvene hrbtenice) ter motene drže na stara leta premakne naprej glede na L5. Pri tej obliki spondilolisteze je značilno, da zdrsne celotno vretence, torej njegovo telo in zadnji del (nevralni lok), ki objema in ščiti spinalni kanal, znotraj katerega leži hrbtni mozeg. V nasprotju z spondilolitično spondilolistezo zato že nekaj milimetrov zdrsa zadošča za stisnjenje spinalnega kanala. Ta je še bolj utesnjen, kadar vzravnano stojimo ali hodimo, zato hoja začne predstavljati napor oz. bolečino. Posledično bomo pogosto videli starejše ljudi, kako se naslanjajo na hojco ali na nakupovalni voziček, saj se ob pripogibu spinalni kanal razširi in bolečina popusti.

Kadar bolniki ne zmorejo več samostojno prehoditi niti 200 m, ortopedi predlagajo operacijo sprostitve (dekompresije) hrbtenice s sočasno stabilizacijo z medvretenčnimi kletkami, palicami in vijaki.

Zanimivost: Dolgo časa je veljalo prepričanje, da se nagnjenost k spondilolistezi deduje. A primerjalna študija z Eskimi je odprla nov pogled. Preden so začeli Eskimi živeti »po belsko«, so matere svoje novorojenčka nosile z nogami navzgor in ritmično gibanje med hojo v otrokov ledveni predel je povzročilo spondilolizo in spondilolistezo. Ko so jih začele voziti v vozičkih, pa se je visoka pojavnost (okoli 50 %) zmanjšala in postala primerljiva s kavkazijsko.

Zdravljenje

Težave se najprej zdravijo z nizom konservativnih ukrepov (sredstva proti bolečinam, izogibanje dvigovanja bremen, fizioterapija). Samo Karel Fokter svetuje izogibanje sprožilnim momentom, modifikacijo športnih in telesnih dejavnosti; za preprečevanje spondilolisteze kot tudi ostalih težav hrbtenice pa zelo pomagajo vaje za stabilizacijo trupa oz. telesnega jedra, vaje na gimnastični žogi, prenehanje kajenja ter skrb za normalno telesno težo.

Proti bolečinam se predpišejo ustrezna analgetična zdravila in fizikalna terapija, medtem ko se nošnji opornic oz. ortoz praviloma izogibajo. V primeru, da je konzervativno zdravljenje po pol leta neuspešno, da se pojavi huda deformacija, da gre za jasno nestabilen segment ali da pride do napredujoče okvare živčnih korenin, sledi operativno zdravljenje. V poštev pride sprostitev utesnjenega živčevja, kirurška poprava deformacije in zatrditev okvarjenega segmenta.

ABC

A Zdrs vretenca mnogim vrsto let ne povzroča nobenih težav.

B Že pri majhnih otrocih lahko pride do t. i. utrujenosti materiala zaradi številnih padcev ob osvajanju hoje.

C Spondilolisteza postane simptomatska šele po 50. letu zaradi degenerativnih procesov – predvsem obrabe medvretenčnega diska.