Iščite po prispevkih
Avtorica: Helena Žagar
Astma ali naduha je kronično vnetje dihalnih poti ali sapnic, ki vpliva na pretok zraka v pljuča in iz njih ter tako povzroča oteženo dihanje. Zanjo so značilni štirje simptomi, razloži pulmologinja Arjana Maček Cefuta.
»Prvi je kašelj, pri čemer gre lahko za čisto blago pokašljevanje, ki je odraz vnetja bronhialne sluznice. Drugi simptom je sluz, ki se začne nabirati. Vneta sluznica, če je ne zdravimo, namreč oteče, nabrekne, nakar začne nastajati sluz. Tretji simptom je piskanje: to nastane zaradi draženja in posledično krčenja bronhialnih živcev, zaradi česar je zmanjšan pretok zraka. Četrti simptom je dušenje: zaradi zožitve sapnic je pretok zraka manjši, zato dobimo manj kisika, posledica pa je občutek dušenja.«
- astma v družini (astma ni dedna, obstaja pa nagnjenost k astmi v družini);
- pogosti bronhiolitisi in izpostavljenost pasivnemu kajenju v otroštvu;
- izpostavljenost dihalnim alergenom in raznim dražljivcem iz okolja.
»Astma je bolezen, ki je ne moremo dokončno pozdraviti, ker pravzaprav ne poznamo točnega vzroka zanjo. Lahko pa jo zelo dobro zazdravimo, celo do te mere, da bolnik nima več simptomov in lahko brez težav živi normalno življenje. Da je res tako, dokazujejo številni vrhunski športniki z astmo,« pojasnjuje sogovornica.
»Stanje, ko bolnik nima čisto nobenega simptoma bolezni, označujemo z izrazom urejena astma. Je pa za doseg stanja urejene astme seveda potrebna redna terapija,« je jasna dr. Maček Cafuta. Poleg urejene astme je cilj zdravljenja tudi zmanjšanje tveganja za poslabšanje astme ter trajno okvaro dihal. »Pri astmatikih so pomembne tri reči, za prvi dve lahko poskrbijo sami, za tretjo pa poskrbimo zdravniki. Prvič, biti morajo aerobno aktivni, če gre za otroško astmo, že od otroštva dalje (npr. plavanje, hoja v hribe, kolesarjenje, tek). Drugič, ne smejo kaditi, saj tako niso izpostavljeni dražečemu dejavniku. Tretje pa so ustrezna zdravila, ki jih morajo redno in pravilno jemati. Če ima bolnik urejeno astmo, se njegovo življenje ne razlikuje od življenja zdravega človeka, razen v tem, da mora redno jemati zdravila,« poudari sogovornica.
Astma je kronično vnetje bronhialne sluznice in danes vemo, da to pomeni, da moramo zdraviti vnetje. Ni pa bilo od nekdaj tako. »Pred desetletji je bila definicija astme bronhokostrikcija, iz česar je izhajal način zdravljenja bolezni, pri katerem so ljudje uporabljali zgolj olajševalce, ki delujejo samo na živce,« začne pripovedovati dr. Maček Cafuta. »Hitro delujoči olajševalci sprostijo živčevje in s tem odprejo sapnice. Posledično se poveča pretok zraka skozi sapnice, s tem dobimo več kisika, sledi seveda takojšnje olajšanje,« nadaljuje sogovornica. »Kasneje se je ugotovilo, da pri ljudeh, ki uporabljajo izključno olajševalce, zdravljenja vnetja ni, zaradi česar prihaja do brazgotinjenja sapnic. Sapnice postajajo vse trše, brazgotina jih vleče skupaj. Ker niso več elastične, se dolgoročno zmanjša tudi učinkovitost kratkodelujočih olajševalcev.«
Nato pa je stroka ugotovila, da vzrok za bronhokostrikcijo tiči v kroničnem vnetju, ki ga je treba zdraviti. Razvijati so začeli preprečevalce. »Preprečevalci za zdravljenje astme so inhalatorni glukokortikoidi,« razlaga dr. Maček Cafuta. »Te besede se ljudje pogosto ustrašijo, ker smo včasih astmo zdravili peroralno, torej s tabletami. Težava pri tabletah je, da zdravilo, ki v telo pride s tableto, preko prebavnega trakta prehaja v kri in deluje na celo telo, posledično pa se pojavijo tudi sistemski stranski učinki. Prednost inhalatornih glukokortikoidov je ravno v tem, da teh sistemskih stranskih učinkov praktično ni. Gre namreč za lokalno zdravljenje sluznice z vdihovanjem preko inhalatorja, ki deluje lokalno, izključno na bronhialno sluznico, potrebni so tudi bistveno manjši odmerki. In posledično minimalno oz. zanemarljivo prehaja v kri.«
Najnovejše smernice GINA (tj. Globalna iniciativa za zdravljenje astme) so opozorile na dejstvo, da so ljudje z blago astmo, v nasprotju s splošnim prepričanjem, pravzaprav precej ogroženi; astma ima namreč lahko tudi pri ljudeh, ki imajo simptome manj kot enkrat tedensko v zadnjih treh mesecih, hude posledice, vodi lahko celo v smrt. Sprožilci poslabšanja stanja so različni. To so lahko virusi, alergeni, pelodi, čistila, kajenje, onesnaženost zraka, slabo sodelovanje. Težava pa je tudi v tem, da ljudje z blago obliko astme običajno verjamejo, da jim njihov olajševalec omogoča popoln nadzor nad boleznijo in zato pogosto ne vidijo smisla v dodatnem zdravljenju.
Zato je nov pristop k zdravljenju astme z zdravilom ‘po potrebi’, to pomeni tedaj, ko ima zaradi astme bolnik težave z dihanjem, največja novost letošnjih smernic GINA. Po novem se za pomoč oz. kot olajševalno zdravilo namesto kratkodelujočega bronhodilatatorja svetuje kombinirano zdravilo, hitro delujoči olajševalec formoterol, ki je v istem vdihovalniku skupaj s preprečevalcem vnetja, inhalacijskim glukokortikoidom. To kombinirano zdravilo bolniku nemudoma olajša dihanje, hkrati pa zdravi tudi vnetje. Dr. Maček Cafuta meni, da bo ta način uporabe kombiniranega zdravila pripomogel predvsem k reševanju problema nesodelujočih bolnikov.
»Pogosto smo prepričani, da pacienti pri zdravljenju sodelujejo, v resnici pa številni kronični bolniki v nekem trenutku prenehajo jemati zdravila. Pri astmi se to še zlasti dogaja poleti. Tedaj se zaradi vpliva lepega vremena astma nekoliko umiri in ljudje preprosto prenehajo s terapijo. Zato verjamem, da to kombinirano zdravilo prinaša izboljšanje. Zdaj bo bolnik, ko bo šel poleti plavat in ga bo težka sapa pri tem ovirala, vzel inhalacijski glikokortikoid s formoterolom in mu bo odleglo, enako kot mu je prej po olajševalcu, hkrati pa bo zdravil tudi vnetje.«
Novost na trgu so tudi vdihovalniki, ki vsebujejo tri učinkovine v enem: inhalacijski glukokortikoid ter dva različna dolgodelujoča olajševalca. »Raba teh vdihovalnikov pri zdravljenju astme za zdaj še ni splošno razširjena, so pa morda ustrezna rešitev za določene bolnike z astmo, in sicer za tisti segment astmatikov, ki so zelo nesodelovalni oz. jim gre na živce, da bi morali redno uporabljati dva ali celo tri različne vdihovalnike,« pove pulmologinja. Poleg tega se bolnik en sam vdihovalnik lažje nauči pravilno uporabljati in je zato tudi manj možnosti za napake.
Na vprašanje, ali so bolniki z astmo kaj bolj dovzetni za okužbo s covidom-19 in ali je potek bolezni pri njih kaj težji, dr. Maček Cafuta odgovarja: »Ko se je marca 2020 pojavil covid-19, so bili številni ljudje z astmo precej prestrašeni. Kasneje se je izkazalo, da ljudje z astmo niso bolj dovzetni za bolezen, je pa pri njih možen težji potek bolezni. V nekaterih primerih pa se je zgodilo nasprotno. Astmatiki, ki imajo pisni plan o samozdravljenju astme v primeru poslabšanja bolezni, sami podvojijo odmerek zdravil za obdobje dveh tednov ali več. Tako naj bi vedno storili v primeru virusnih obolenj, kamor sodi tudi okužba s covidom-19. S pomočjo tega plana so posamezniki, ki redno jemljejo svoja zdravila in upoštevajo navodila, celo lažje prišli skozi okužbo s covidom-19 kot ljudje brez astme.«
Za astmatike je zelo priporočljivo cepljenje proti sezonski gripi in po novem tudi proti covidu-19.
A Okoli polovica bolnikov z astmo sploh ne ve, da ima astmo.
B 90 % bolnikov z astmo si želi takojšnjega olajšanja.[1]
C 39 % bolnikov z astmo verjame, da ni potrebe po dnevnem jemanju zdravil, ko se dobro počutijo.[2]