Ste že slišali za izraz hepatobilarni rak? Gre za tri vrste rakavih bolezni: raka jeter, raka žolčnika in raka žolčevodov. Omenjene oblike raka prepogosto odkrijemo šele v poznih stadijih, saj se v začetnih odražajo s tihimi simptomi, ki jim pogosto ne posvečamo dovolj pozornosti. Eden izmed vzrokov je tudi pomanjkljivo spremljanje bolnikov z jetrno cirozo, saj so ti premalokrat napoteni na ultrazvočno preiskavo, ki bi lahko razkrila rakave spremembe.
Avtorica: Nika Arsovski
Hepatobilarni rak je izraz, pod katerega uvrščamo tri oblike raka: raka jeter, raka žolčnika in raka žolčevodov. Letno za rakom jeter zboli skoraj dvesto posameznikov, prav toliko jih letno zboli tudi za rakom žolčevodov in žolčnika skupaj. Gre za v osnovi dokaj podobne si bolezni, saj so jim skupni nekateri dejavniki tveganja, tudi simptomi.
Rak jeter
Število oseb, ki letno zbolijo za rakom jeter, se je v zadnjem desetletju povečalo za 20–30 %. Bolezen se običajno pojavi okrog 70. leta starosti, v primeru bolnikov z jetrno cirozo pa zaradi okužbe z virusi hepatitisa B ali C pa že okrog 50. leta. Ločimo dve obliki raka na jetrih, najpogostejša je rak jetrnih celic (v kar 80 %), t. i. hepatocelularni rak. Druga oblika je rak v žolčnih vodih v jetrih, zdravljenje katerega poteka tako kot pri raku zunajjetrnih žolčevodov.
Hepatocelilarni rak se odrazi s precej neznačilnimi simptomi, kot so slabost, utrujenost, pomanjkanje teka, bolečine v zgornjem predelu trebuha, tudi s hujšanjem in zlatenico. Prav tiho nastala zlatenica, ki jo spremlja bodisi bolečina bodisi bruhanje, je eden izmed prvih znakov, ob katerih bi morali iti k zdravniku. Kljub temu se vsi omenjeni simptomi pojavijo ob že napredovani obliki bolezni. To pomeni, da bi morali biti pozorni predvsem na skupine s povečanim tveganjem za pojav raka jeter, če bi želeli rakave spremembe odkriti že v začetnem stadiju.
Med dejavnike tveganja za pojav omenjene oblike raka namreč sodijo pretirano pitje alkohola pa tudi virusne okužbe, izpostavljenost rakotvornim snovem in nekatere presnovne bolezni. Hepatocelularni rak (HCC) se namreč v več kot 80 % pojavi v cirotično spremenjenih jetrih, zato velja posebno pozornost posvetiti zdravju posameznikov z jetrno cirozo ali tistim z okužbo s hepatitisom B ali C (pri katerih ciroza še ni povsem izražena), pa tudi tistim z (ne)alkoholno zamaščenostjo jeter. S pomočjo ultrazvočnega pregleda trebuha je mogoče odkriti zgodnje spremembe, diagnoza pa se naknadno potrdi s kontrastnimi slikovnimi preiskavami – CT oz. MRI, pa tudi UZ. V laboratorijskih preiskavah krvi je mogoče določiti tumorski označevalec AFP.
Rak žolčnika in žolčevodov
Žolč proizvajajo jetrne celice, po žolčevodih pa ta potuje po jetrih vse do žolčnika. Ob zaužitju hrane se žolčnik skrči, žolč pa steče skozi zunajjetrne žolčevode v dvanajstnik, kjer sodeluje v procesu prebave zaužite hrane. Maligni tumor izvira iz epiteljskih celic na notranji ali zunanji steni žolčevodov. Pojavi se lahko na različnih mestih – v notranjosti jeter, v žolčevodih takoj po izstopu iz jeter ali v zunajjetrnih žolčevodih blizu dvanajstnika. Gre za zelo agresivno vrsto raka, ki se preko limfnih vodov hitro razširi tudi na bezgavke, s pomočjo krvi pa tudi v bolj oddaljene organe.
Točni vzroki za nastanek raka žolčnika in žolčevodov še vedno niso povsem pojasnjeni, večje tveganje za razvoj bolezni pa imajo moški po 50. letu starosti, prav tako posamezniki s sladkorno boleznijo, prekomerno težo in kadilci, tudi alkoholiki. Tako kot v primeru raka na jetrih so bolj podvrženi tveganju bolniki s cirozo jeter, ki je lahko posledica čezmernega uživanja alkohola ali avtoimunskih bolezni jeter, kakršna je primarni sklerozirajoči holangitis. Prav tako se kot vzrok za pojav te oblike raka navajajo tudi žolčni kamni, lynchevjev sindrom in morfološke nepravilnosti v žolčevodih.
Rak žolčnika in žolčevodov je lahko tudi posledica prirojenih nepravilnosti žolčevodov ali spremembe v dednem zapisu. Tako kot v primeru raka jeter so tudi pri tej obliki raka simptomi dokaj nespecifični in bi jih brez težav lahko pripisali tudi drugim boleznim jeter in žolčevodov. Simptomi se razlikujejo glede na velikost tumorjev in njihov položaj. Na znotrajjetrne tumorje nas lahko opozarja bolečina pod desnim rebrnim lokom, ki jo spremljajo nepojasnjena izguba teže, utrujenost, slabost, tudi povišana telesna temperatura in nočno potenje. Zlatenica se pojavi le poredko, pogosteje v napredni fazi bolezni. Do nje privede zapora zunajjetrnih žolčevodov, pri čemer pa lahko spremembe opazimo tudi na blatu (svetlejše blato) in urinu (temnejši urin). Bistvenega pomena pri uspešnem zdravljenju je zgodnja diagnoza bolezni, saj je v zgodnjih fazah rak še omejen na mesto nastanka, kasneje se že razširi po telesu. V napredovalnih stadijih je zdravljenje zahtevnejše in pogosto manj uspešno.
Zdravljenje hepatobilarnih rakov
Pogosto sta uspešnost in zdravljenje samo odvisna od stadija bolezni in splošnega zdravstvenega stanja bolnika. Zdravljenje raka jetrnih celic sicer poteka nekoliko drugače kot zdravljenje raka žolčnika in raka žolčevodov. Diagnoza se postavi s pomočjo laboratorijskih testov, slikovne diagnostike (UZ in CT ali MRI) in ne nazadnje tudi s patohistološkim izvidom, s katerim je mogoče potrditi vrsto raka. Če je mogoče, je potrebna kirurška odstranitev raka, saj lahko le na ta način povsem pozdravimo bolezen, a je ta mogoča le v slabi tretjini primerov.
Če je rak jeter omejen na jetra (in ni prevelik ter preštevilčen), je zdravljenje mogoče tudi s transplantacijo ali radio frekvenčno ablacijo, pa tudi z mikroablacijo oz. posebnim načinom obsevanja SBRT (neinvazivno in slikovno vodeno obsevanje manjšega območja). Nekateri načini zdravljenja pridejo v poštev tudi pri raku žolčnika in raku žolčevodov. Če je rak žolčnika lokalno omejen, se pogosto opravi operacijska odstranitev žolčnika (holecistektomija), če pa je bolezen lokalno razširjena, je potrebna odstranitev žolčnika, dela jeter, peritoneja in bezgavk ter včasih tudi žolčnega voda.
Ko je bolezen razširjena in z operacijo ne bi mogli odstraniti celotnega tumorja oz. zasevkov, je zdravljenje sistematsko z zdravili. Med lokalne metode zdravljenja uvrščamo tudi kemoembolizacijo, katere namen je s pomočjo citostatikov zavreti rast in zamašiti tumorske žile. Razširjene oblike jetrnega raka se zdravijo z izključno tarčnim zdravilom ali v kombinaciji z imunoterapijo. Pri raku žolčnika in žolčevodov se prakticira tudi dopolnilna kemoterapija.
Pri napredovali bolezni se rak žolčnika in žolčevodov zdravi le s kemoterapijo, vse večkrat pa tudi s kemoterapijo v kombinaciji z imunoterapijo. Pri bolnikih z napredovano cirozo jeter nekatera izmed omenjenih zdravljenj niso mogoča, zato so deležni predvsem podpornih zdravljenj (zdravila proti nabiranju tekočine, občasne punkcije itd.) Po končanem zdravljenju so bolniki prvo leto po operaciji deležni rednih pregledov na tri mesece, s katerimi spremljajo uspešnost zdravljenja, nato se pregledi vodijo na pol leta. Na kontrolnih pregledih zdravnik bolnika klinično pregleda, napoti na laboratorijski pregled in slikovno diagnostiko.
Z napredkom zdravljenja se je izboljšal tudi izid bolezni
Hepatobilarni rak je sicer zaradi pogosto poznega odkrivanja bolezni ena izmed oblik raka s precej visoko smrtnostjo. Gre za zelo razširjeno obliko raka tudi v Afriki in Aziji, predvsem zaradi večjega števila obolelih s hepatitisom B in C. Jetrni rak je sicer šesta najpogostejša oblika raka v svetovnem merilu (na petem mestu pri moških in devetem mestu pri ženskah). Izid bolezni je odvisen od različnih dejavnikov, pri tem pa se ne gre zanašati na statistiko, saj ta pogosto temelji le na majhni skupini ljudi. Poleg tega so se rezultati z napredkom v zdravljenju izboljšali, zato so posamezne raziskave lahko zastarele.
Stopnja preživetja je sicer odvisna od širokega spektra dejavnikov, vključno z vrsto jetrnega raka, njegovo razširjenostjo, splošnim zdravjem in zdravljenjem, ki ga prejema bolnik. Ena izmed dostopnih statistik iz Velike Britanije sicer kaže, da je stopnja preživetja, če se bolezen odkrije v prvem stadiju, več kot 45-odstotna. To pomeni, da je skoraj polovica bolnikov, pri katerih so raka jeter odkrili v zgodnjem stadiju, dočakala še štiri ali več let življenja.
S tem ko se bolezen odkrije v kasnejših stadijih, se temu primerno zmanjša tudi možnost uspešnega izida za četrtletno obdobje, v četrtem stadiju bolezni je tako le še 5-odstotna. A obeti so precej boljši, saj se bolezen v vse več primerih, tudi po zaslugi spremljanja bolnikov s cirozo jeter in slikovne diagnostike, odkrije v zgodnejših fazah, posledično je boljša tudi statistika razpleta bolezni.
Število oseb, ki letno zbolijo za rakom jeter, se je v zadnjem desetletju povečalo za 20–30 %. Bolezen se običajno pojavi okrog 70. leta starosti, v primeru bolnikov z jetrno cirozo pa zaradi okužbe z virusi hepatitisa B ali C že okrog 50. leta.
ABC
A Najpogostejša oblika raka jeter je rak jetrnih celic (v kar 80 %), t. i. hepatocelularni rak
B Večje tveganje za raka žolčnika in žolčevodov imajo moški po 50. letu starosti.
C Jetrni rak je šesta najpogostejša oblika raka v svetovnem merilu.
