Ko nekdo močno zboli, je zelo pomembno, da se mu nudi čim večja podpora. Marsikaj pa lahko naredi tudi bolnik sam, da je kakovost njegovega življenja karseda dobra. Na kakšne načine se da čim bolj okrepiti imunski sistem in s kakšnimi prijemi se lahko izboljša vsesplošno počutje, smo med drugim povprašali asist. Evo Peklaj, univ. dipl. inž. živ. tehnol., klinični dietetik v Enoti za klinično prehrano OI Ljubljana, in doc. dr. Nado Rotovnik Kozjek, vodjo Enote za klinično prehrano OI Ljubljana.
Avtorica: Katja Štucin
Na kakšne načine lahko posameznik okrepi imunski sistem, če vzamemo v obzir, da ima raka?
Sama onkološka diagnoza kot tudi specifično onkološko zdravljenje oslabi imunski sistem. Poleg tega pa izguba telesne teže, ki je pri onkoloških bolnikih precej pogosta, dodatno pripomore k slabljenju imunskega sistema. Žal nimamo čudežne tabletke ali super živila, ki bi pomagala na hitro izboljšati imunski sistem.
Ključno je, da bolnik uživa raznovrstno prehrano, prilagojeno na presnovno stanje. Pomembno je tudi, da bolnik ohranja stabilno mišično maso in funkcionalnost telesa.
Se lahko malce bolj natančno posvetiva prehrani rakavih bolnikov? Kakšna so priporočila stroke?
Človeško telo za nemoteno delovanje potrebuje konstantno preskrbo s hranili (beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe, vitamini in minerali) in vodo. Večina onkoloških bolnikov zaradi bolezni izgubi telesno težo. To je eden od glavnih prognostičnih znakov slabšega preživetja in slabšega odziva tumorja na specifično onkološko zdravljenje. Kar 31–87 odstotkov onkoloških bolnikov je podhranjenih, prevalenca podhranjenosti pa je odvisna od tipa tumorja, njegove lokacije, razširjenosti in terapije.
Posledice podhranjenosti so povečano tveganje za nastanek zapletov, zmanjšan odziv na zdravljenje, slabše prenašanje zdravljenja, slabša kakovost življenja in krajše preživetje. Vzrokov za izgubo telesne teže je več, ti nastanejo kot posledica same bolezni ali pa specifičnega zdravljenja. Simptomi, ki neposredno manjšajo vnos hrane, so anoreksija, depresija, anksioznost, utrujenost, zgodnja sitost, bolečina, mehanska zapora, malabsorpcija, slabost, bruhanje, driska, vnetje sluznic.
Z ustrezno prehransko podporo lahko zmanjšamo vpliv zdravljenja na vnos hrane in tako pomagamo bolniku, da lažje ohranja telesno težo. Če pa je vzrok izgube telesne teže kaheksija, se manjša zaradi spremenjene presnove tudi ob zadostnem vnosu hrane. Pri večini bolnikov s tumorji se namreč sproži sistemski vnetni odziv. Presnovne spremembe onemogočajo obnovo telesne celične mase samo s prehransko podporo in temu procesu pravimo rakasta kaheksija.
Kaheksija je multifaktorski sindrom, pri katerem so izraženi huda izguba telesne mase, mišičja in maščevja ter povišana razgradnja beljakovin zaradi osnovne bolezni. V poplavi informacij o prehrani pri raku in celo o zdravljenju raka z dietami bi opozorila na pasti alternativnih načinov prehranjevanja med onkološkim zdravljenjem. Alternativne oblike prehrane so načini prehranjevanja, ki se bolj ali manj oddaljujejo od običajnih, splošno priznanih prehranskih navad v našem okolju.
Problem je, da ti načini prehranjevanja ne upoštevajo vseh načel prehrane onkološkega bolnika. O pozitivnem učinku teh načinov prehranjevanja nimamo znanstvenih dokazov. Iz klinične prakse in na podlagi znanj o telesni presnovi v času rakaste bolezni pa lahko trdimo, da njihova nekritična uporaba lahko bolnikom z rakom resno škoduje in ogroža življenje. S prehrano raka torej ne bomo pozdravili.
Hrana pa vendarle mora biti prilagojena bolezni, kajne?
Z ustreznim izborom raznovrstne prehrane, ki je prilagojena na presnovno stanje bolnika, lahko bolniki izboljšajo prehranski status in s tem zmanjšajo tveganje za zaplete med onkološkim zdravljenjem, izboljšajo kakovost življenja in posledično izboljšajo možnost za preživetje. Zelo je pomembno, da bolnik z rakom spremeni prehrano in jo prilagodi presnovnim potrebam in se ne poslužuje postenju, dietam s sokovi, izključevanju določenih skupin živil …
Zaradi vseh presnovnih sprememb, ki se v telesu dogajajo med onkološkim zdravljenjem, moramo prehrano vedno prilagoditi presnovnemu stanju bolnika. Zato je ključno, da vedno ocenimo prehranski status bolnika. Prehransko obravnavo bolnika z rakom izvajamo pogosto, ukrepati pa začnemo dovolj zgodaj, da preprečimo in/ali zmanjšamo nadaljnjo izgubo telesne celične mase. S prehranskim presejanjem poiščemo bolnike, ki so prehransko ogroženi ali že podhranjeni. Pri prehransko ogroženih in podhranjenih bolnikih je potrebna natančnejša ocena stanja prehranjenosti.
Pregled je diagnostični proces, ki ga sestavljajo natančna anamneza, pregled, meritev sestave telesa, ocena vnosa hranil in po potrebi še laboratorijske preiskave. Po pregledu pa sledi prehranska intervencija, kjer v prvi fazi opravimo prehransko svetovanje in bolnika poučimo o načelih uravnotežene prehrane, prilagojene na presnovno stanje, prehranske masave in način zdravljenja. Vedno pa moramo upoštevati tudi, da se približamo bolnikovim željam, katero hrano imajo po okusu najraje, kakšne so njihove navade.
Na splošno pa velja, da so energijske potrebe bolnika za ustalitev telesne teže pri dejavnih bolnikih 30‒35 kcal na kilogram telesne teže na dan. Bolnik naj si hrano razdeli v vsaj pet obrokov, ki naj bodo sestavljeni iz kakovostnih živil. Potrebe po beljakovinah so povečane in so med 1,2‒2 g beljakovin na kilogram telesne teže na dan. Beljakovine so ključne pri preprečevanju razgradnje telesnih beljakovin, nastajanju novih telesnih celic in so nujne za učinkovito delovanje imunskega sistema.
Predvsem pa je treba izbirati kakovostne vire beljakovin, kot so ribe, mleko, mlečni izdelki, pusto meso, perutnina in jajca. Poskrbeti pa moramo tudi za zadosten vnos ogljikovih hidratov, ki so glavni vir energije za naše telo, ki jo celice potrebujejo za svoje delo in za proizvodnjo toplote. Glavni viri so žitarice in izdelki iz žit (kruh, testenine, kosmiči), stročnice, sadje in med.
Maščobe so vir energije, gradniki celičnih membran in ključne za proizvodnjo nekaterih hormonov in topilo za vitamine A, D, E in K. Kot vir maščob se priporoča rastlinska olja, maslo, oreščke, ribe. Dodatek 1,4‒2 g eikozapentanojske maščobne kisline (EPA) izboljša zdravljenje bolnikov z rakom, saj znižuje vnetni odgovor organizma in je pomembna sestavina prehranske intervencije pri bolnikih z rakasto kaheksijo.
V primeru nezadostnega vnosa hranil skozi usta ali hudi podhranjenosti se pri bolnikih uvedejo tudi oralni prehranski dodatki, energijsko in hranilno bogati napitki, s katerimi nadomestimo razliko med dejanskim vnosom in potrebami. Na ta način preprečimo ali upočasnimo izgubo telesne teže. Če bolnik tega ne tolerira, se lahko poslužujemo tudi hranjenju po cevkah v želodec ali tanko črevo ali pa hranjenju v žilo.
Kako je z dnevi po terapijah, denimo kemoterapiji, ki jih bolniki različno dobro prenašajo? Kako si lahko pomagajo, če jih ne prenašajo prav dobro?
V osnovi velja, da imajo bolniki, ki so dobro prehranjeni in ki pred onkološkim zdravljenjem niso izgubili telesne teže, manj možnosti za zaplete med aktivnim onkološkim zdravljenjem in posledično tudi manj neželenih stranskih učinkov zdravljenja. Zelo je pomembno, da so simptomi, kot sta slabost in bolečina, urejeni z medikamentozno terapijo, v nasprotnem primeru bolnik po terapiji ne bo mogel zaužiti dovolj hrane in posledično bi izgubljal težo.
Glede na prehranske masave , ki se pojavijo med onkološkim zdravljenjem, moramo ustrezno prilagoditi način prehrane. Na primer, bolniki s slabim apetitom se morajo zavestno truditi jesti in zaužiti več manjših energijsko gostih obrokov, bolniki z drisko naj iz prehrane izključijo sveže sadje in zelenjavo, polnozrnate izdelke, oreščke, semena in naj si hrano dosolijo, bolniki z motnjami požiranja naj si hrano spasirajo in jo energijsko obogatijo …
Rakavi bolniki se velikokrat soočajo tudi s pridruženimi boleznimi. Masave so najrazličnejše, zato včasih razumljivo umanjka življenjska volja in energija. Na kakšne načine se da to preprečiti, da je moč posameznika čim bolj čvrsta?
Obstaja tesna povezava med podhranjenostjo bolnikov in moteno kognitivno funkcijo. Že soočenje z boleznijo je za bolnika zelo stresno, sama podhranjenost pa lahko bolnika pahne v brezvoljnost in depresijo. Tudi tukaj je ključen zadosten vnos energije in hranil, da izboljšamo prehranski status in posledično tudi duševno stanje bolnika. Hudo podhranjeni bolniki namreč težje sledijo prehranskemu svetovanju in težje upoštevajo naša priporočila.
Lahko izpostaviva tudi vlogo sorodnikov, prijateljev, domačih ljubljenčkov … Kako lahko ti pripomorejo k boljšem počutju bolnika?
Izguba telesne teže pri bolnikih za sabo potegne tudi slabšanje funkcije telesa. Bolniki se hitreje utrudijo, imajo slabšo moč, ne zmorejo si sami pripravljati hrane in oditi v trgovino, skrbeti zase … Zato je tukaj ključna pomoč svojcev in prijateljev, da bolniku pomagajo čez težja obdobja. To pa ne pomeni, da vse storijo namesto bolnika in bolnik le počiva.
Vloga svojcev in prijateljev je, da bolnika spodbujajo k zadostnemu vnosu hrane, da upoštevajo želje bolnika pri pripravi hrane in da spodbujajo bolnika, da je telesno dejaven. Ko pa si bolnik funkcionalno opomore, pa lahko lažja dela opravlja tudi sam. Predvsem pa je družba tako ljudi kot kosmatincev zaželena pri vsakodnevnih sprehodih. S samo prehrano žal ne moremo optimalno popraviti prehranskega stanja, zato je ključno, da so bolniki telesno dejavni.
