Hrbtenica je eden najpomembnejših in najzapletenejših delov človeškega skeleta. Sestavljena je iz vretenc in medvretenčnih ploščic. Nosi glavo, je steber trupa in zaščita krvnega mozga ter oklep hrbtenjače, po kateri potujejo živci. Zato je skrb zanjo nujna. Pa vendar se slej ko prej vsakdo znajde z bolj ali manj (ne)znosnimi bolečinami v hrbtu. Sledijo domača samopomoč, obisk pri zdravniku, predpisane terapije … operacija v skrajni sili. Pa vendar – ali je res nujna?
Z bolečino v hrbtu se različno spopadamo, a kaj, ko v večini primerov ne razumemo vzroka zanjo. Statistika govori o kar 85 odstotkih primerov bolečin v hrbtu neznanega izvora. Najpogostejši vzrok za bolečine so predvsem nenadzorovani in dolgotrajni gibi. Bolečine pa so bolj kot ne skoncentrirane okrog ledvenega dela.
V NADO Centru, na Zaloški cesti v Ljubljani, kjer ljudem pomagajo z inovativno neoperativno dekompresijsko terapijo povedo, da imajo njihovi pacienti večinoma težave v ledvenem delu hrbtenice, v križu in v vratnem predelu hrbtenice. »Največ se ukvarjamo s hernijami, torej z izbočenimi diski, ki pritiskajo na živčne korenine in posledično povzročajo bolečine, kot na primer išias, mravljinčenje v nogah, slabše občutenje nog …,« pripoveduje kineziolog in fizioterapevt Simon Dovč.
Natančna ocena stanja
Bolečine v predelih hrbtenice pa se neredko izražajo tudi z drugimi neprijetnimi simptomi, denimo vrtoglavico ali glavobolom. »Glavoboli in vrtoglavice ali piskanje v ušesih izvirajo iz vratne hrbtenice. V NADO centru imamo zato dva pristopa neoperativne dekompresijske terapije hrbtenice: enega za ledveni del, drugega pa za vratni del hrbtenice. Pri čemer je zelo pomemben pregled, da ugotovimo, kaj je urgentno, kje je potrebno ukrepati in na kakšen način se bomo zdravljenja lotili,« pojasni Dovč.
Dejstvo, da smo slej ko prej prisiljeni resno razmisliti o zdravljenju, sprejmemo brez večjih težav. Ko pa v paleti možnosti ostane le še operacija, jim v NADO centru velikokrat znajo pomagati. Ljudje se želijo ogniti operaciji, če je le možno. Kakšni so torej pristopi in kakšne napotke dobi pacient, ko pride v center kjer pot do zdrave hrbtenice ne vodi prek operacijske mize?
V center večinoma prihajajo ljudje pred operacijo, torej tisti, ki bi se ji radi ognili in v 80 odstotkih jim lahko res pomagajo. Pacienta vedno najprej temeljito pregledajo in preverijo, če je primeren za njihovo obliko terapije, čemur sledi načrt parametrov in poteka terapije skupaj s pacientom. »Zaželeno je, da imajo pacienti s seboj medicinsko diagnostiko, rentgenske posnetke, posnetke magnetne resonance, da bi lahko kar najbolje ocenili dejansko stanje. Vse to primerjamo z mnenjem ortopeda ali nevrokirurga in poskušamo oceniti, ali so težave take, da bi jih lahko rešili z dekompresijo. Ob pozitivnem mnenju pacienta še enkrat pregledamo in testiramo določene gibe. Pregled traja približno eno uro in je res nujno potreben,« je jasen Dovč. Natančna klinična slika stanja je namreč predpogoj za začetek terapije.
V čem so drugačni?
Kanček dvoma pa vseeno ostaja, saj smo ljudje – ko gre za zdravje – dvomljivi. V čem se torej dekompresijska terapija hrbtenice razlikuje od klasičnih fizioterapevtskih storitev, ki smo jih vajeni?
»Običajno gre za mehanski problem v hrbtenici, posedanje vretenc, obroč diska poči in tako pritiska na živec. Ker je to mehanski problem, se ga da tudi mehansko rešiti. Z vajami lahko lajšamo bolečino, lahko krepimo, vaje so pomemben del fizioterapije, kar pa zadeva ostale fizioterapevtske postopke, žal ne gredo dovolj v globino. Z dekompresijsko terapijo pa res delamo na sami dekompresiji vretenc in medvretenčnih diskov in tako v osnovi poskušamo na principu podtlaka pripraviti disk, da se potegne nazaj,« pojasnjuje Dovč.
Disk si lahko predstavljamo kot spužvo, ki je zaradi vsakodnevnih obremenitev in nepravilnih gibov ter drže stisnjen. Sploh diski v križnem delu so temu zelo podvrženi, saj teža celotnega zgornjega dela telesa pritiska navzdol. Z dekompresijo pa poskušajo tlak sprostiti in vretenca malenkost razmakniti, tako da se lahko ukleščen, stisnjen disk vrne na svoje mesto. S tem se odmakne od živčne korenine, ne povzroča več tiščanja in posledično tudi ne več bolečine. Gre za minimalne raztege, od enega do dveh milimetrov.
Kdaj olajšanje in komu je namenjeno?
Pomena hrbtenice ne gre zanemariti, zato hitenje ni smiselno. Vsega tega se še kako zavedajo v NADO centru. »Koliko terapij je potrebnih, da bi dosegli dolgoročni rezultat, je odvisno od pacienta samega ter njegovih težav oz. poškodb. Zgodi se, da pacientu odleže že po eni sami terapiji. Večinoma pa je potrebnih med sedem in osem terapij, predvsem zato, ker pridejo k nam ljudje s kroničnimi težavami. Bolečine trajajo že vrsto let, kar se zelo težko odpravi z eno samo terapijo,« pojasni Dovč.
Če je stanje zelo akutno, npr. če je nekoga pravkar uščipnilo v križu, takrat so terapije pogoste, trikrat, štirikrat na teden. Pri kroničnih težavah pa priporočajo dva obiska na teden. Le tako ima telo čas reagirati na posledice dekompresije, ki pa ni nič drugega kot pomoč naravnemu celjenju.
V centru se srečujejo tudi z otroki, ki imajo skoliozo, do česar pride zaradi nepravilne drže. Pogosta je v puberteti, ko otroci hitro zrastejo, zlasti pri suhih deklicah, ko mišice ne uspejo držati hrbtenice v primernem položaju. Trakcija ravno v tem primeru zelo pozitivno učinkuje, saj deluje na percepcijo same drže otroka ali mladostnika. »S tem, ko hrbtenico blago raztegujemo, pošiljamo v možgane povratno informacijo o pravilnem položaju hrbtenice,« pojasni fizioterapevt pomen dekompresijske metode pri mladih. Vse to se da popraviti nekje do 18. ali 19. leta, ko otrok še raste. Ko se rast ustavi pa je skoliozo zelo težko popraviti. Zato je pomembno, da se ukrepa čim prej.
Sama dekompresijska metoda brez udeležbe pacienta pa vendarle ni bi imela tolikšnega, predvsem pa ne dolgoročnega učinka. Polega nadzorovane metode, ki jo vselej izvaja za to usposobljen fizioterapevt, pacienta učijo pravilnih gibov, pravilnega načina vstajanja, ne nazadnje tudi gibov, s katerimi bo v bodoče lahko sam preprečil poškodbe in si prilagodil vsakdan.
S skupnimi močmi v NADO centru beležijo visok odstotek uspešnosti zdravljenja. Terapija je namreč v 80 odstotkih uspešna. Vedno pa so pacienti, ki jim žal ne morejo pomagati oz. pri njih terapija ni uspešna. Ob podatku, da je denimo nekoga 15 ali 20 let bolel križ, je potrebno imeti realna pričakovanja. Čez noč imeti zdravo hrbtenico je v takem primeru skorajda nemogoče. Pomembno pa je, da se bolečine zmanjšajo, in da pacienta naučimo vaj, ki jih bo sam izvajal tudi po koncu terapije in s tem vzdrževal stanje ter krepil mišice.
NADO CENTER, Zaloška cesta 167, 1000 Ljubljana
Čakalnih dob skorajda ni
Matjaž Jelovčan, direktor NADO centra: “Najlepše je videti človeka, ki komaj pride in potem ko gre, po deseti terapiji, reče, to mi je pa res pomagalo. To je zame nekaj najlepšega.”
