Možganska kap ne izbira. Prizadene lahko tako najmlajše kot tudi najstarejše. Običajno se ne najavi, ne potrka, pač pa pride nenadno in nepričakovano. Možganska kap tudi ne boli. Zato je še toliko pomembneje, da znamo prepoznati njene znake, ko se pojavi. Bolnika je namreč treba čim prej prepeljati v bolnišnico, da na možganskem tkivu ne nastane večja škoda.
Avtorica: Maja Korošak
Pogovarjali smo se z Igorjem Riglerjem, dr. med., vodjo Službe za urgentno nevrologijo Nevrološke klinike v Ljubljani. Za začetek je povedal, da je možganska kap v veliki večini primerov posledica krvnega strdka, ki zamaši žilo v možganih, to je tako imenovana ishemična možganska kap. Strdek povzroči propad možganskega tkiva in trajne poškodbe. V manjšem delu pa je vzrok za možgansko kap lahko to, da žila v možganih poči in se kri razlije v možgane ter povzroči zelo podoben nevrološki izpad. Kaj pa je lahko vzrok za to, da žila v možganih poči? Dr. Igor Rigler: »Najpogosteje se to zgodi zaradi nenadzorovanega visokega krvnega tlaka, ki kvarno vpliva na žilo in mehča njeno steno. Vzrokov za ishemično možgansko kap pa je več. Lahko je to bolezen srca, najpogosteje specifična motnja, zaradi katere v srcu nastajajo strdki, ki preidejo v možgane. Strdki v srcu lahko nastanejo tudi po srčnem infarktu, ko del stene odmre, ali pa po operacijah srca. Drugi najpogostejši vzrok za ishemično kap je bolezen vratnih žil, pri čemer strdek nastane na maščobnih oblogah na stenah vratnih žil.«
Koga ogroža?
Možganska kap najbolj ogroža starejše, kadilce, bolnike z visokim krvnim tlakom, z visokimi ravnmi maščob v krvi ali dedno obremenjenostjo z aterosklerozo. Pri majhnih otrocih se pojavi izjemno redko. Večjih razlik med moškimi in ženskami glede pojavnosti možganske kapi po besedah dr. Riglerja ni. »Res je, da moški lahko zbolijo mlajši, ženske pa zaradi tega, ker je njihova življenjska doba daljša, razvijejo podobno tveganje kot moški v kasnejših letih.« Pri nas možganska kap na leto prizadene približno 4000 ljudi. Precejšen del teh ljudi je pregledan ambulantno, saj po manjši možganski kapi niso huje prizadeti in niso hospitalizirani.
Opozorilni znaki so redki
GROM
Kot smo izpostavili na začetku, je izjemnega pomena, da ljudje znajo prepoznati znake možganske kapi in tako čim prej pokličejo pomoč. Pri tem nam pomaga kratica GROM, ki jo zdravniki pogosto omenjajo, saj si z njeno pomočjo lažje zapomnimo znake.
Že beseda grom spominja na to, da kap pride nenadoma, kot grom, in nas večinoma preseneti. Vsaka od črk pa ima poseben pomen.
G – pomeni, da ima bolnik lahko motnjo govora: ne more se spomniti pravih besed ali pa govori nerazločno.
R – roka ali noga postaneta šibki, ohromita, sta nespretni, roka visi ob telesu.
O – ena stran obraza se povesi – ustni kot se povesi.
M – pomeni, da so pomembne minute. Ukrepati je torej treba takoj: poklicati reševalce in bolnika čim prej prepeljati na urgenco. To je, kot pove dr. Igor Rigler, edini možen in nujen ukrep.
Dr. Rigler poudari še to, da se pri srčnem infarktu vsi zelo hitro odzovejo, saj bolnika močno boli. Pri možganski kapi pa bolečina ne nastopi in zato se ljudem v bližini bolnika hitro ukrepanje ne zdi tako nujno. A je!
Zdravljenje
Pred letom 1995 možganske kapi niso znali zdraviti. Strdek so pustili v možganih, ta je tam naredil določeno škodo in bolnika so pozneje le skušali čim bolje rehabilitirati. Od leta 1995 pa se uporablja metoda intravenske trombolize, za katero dr. Rigler pove, da je srednje učinkovita, saj pomaga pri približno 30 odstotkih bolnikov. Z njo strdek skušajo raztopiti. Učinkovita je lahko le takrat, ko pacient v bolnišnico prispe pravočasno, še preden pride do infarkta možganov. Leta 2010 so začeli množično uporabljati zelo uspešno metodo mehanične revaskulizacije, pri čemer kirurg z majhnim katetrom iz možganov posrka strdek. Tudi pri tej metodi je pogoj, da tkivo še ni dokončno poškodovano. Zelo učinkovita je pri večjih kapeh, kjer so tudi strdki večji in se jih zato lažje odstrani. Na podlagi česa se zdravniki odločajo za eno ali drugo metodo? »Če je strdek velik in zapira veliko žilo, ki se nahaja blizu vratu, potem se odločimo za mehanično revaskulizacijo. Če pa se strdek nahaja više v glavi ali v majhni žili, kjer ga ne moremo doseči, se odločimo za poskus raztapljanja z intravensko trombolizo. Strdki so včasih tako majhni, da se jih na slikah ne vidi in v teh primerih kirurški poseg seveda ni mogoč.« Šele po teh posegih skušajo ugotoviti razloge za možgansko kap in skladno s tem predpišejo ustrezna zdravila ali pa opravijo še določene kirurške posege. Če bolnik pride do nevrologa dovolj zgodaj in če je zdravljenje uspešno, se lahko zgodi, da pride v bolnišnico s težko nevrološko prizadetostjo, odide pa povsem brez težav, kot da ne bi nikoli doživel možganske kapi. Taki primeri so sicer redki, vendar zadnje čase vedno pogostejši, še pove dr. Rigler.
Kakšne so možnosti za izboljšanje?
Ko nastane možganska kap in že nastopi infarkt, torej prizadeto možgansko tkivo odmre, prvih nekaj dni ni sprememb na bolje, simptomi ostajajo. Po kakšnem tednu pa se stanje počasi začne popravljati in to lahko traja več let. Kot pove dr. Rigler, po enem mesecu ne morejo dokončno ugotovili, koliko se bo to stanje popravilo. Treba je počakati. Možnosti za izboljšanje so večje, če nekdo doživi možgansko kap v mlajših letih. Če nekdo doživi možgansko kap že zelo star, ko funkcije možganov usihajo zaradi starosti, pa se stanje dolgoročno zelo malo popravi ali sploh ne.
Kap mu je temeljito spremenila življenje
Pavel Rogelj je že več let predsednik Kluba bolnikov po možganski kapi v Kranju. Možganska kap ga je zadela pred dvajsetimi leti, ko je bil star 45 let. »Že dolga leta nisem ne pil in ne kadil, rad sem igral tenis. In pri igri tenisa ga je nenadoma tudi zadelo. Leva stran telesa mu je popolnoma ohromela, v bolnišnici so ga obdržali tri mesece in na vozičku je ostal kar pol leta. Kakor se spominja, so opozorilni znaki bili: »Imel sem občasne vrtoglavice, na primer med tem, ko sem si nalival kavo. Zdelo se mi je, da nekaj ni v redu, a ko sem popil nekoliko vode, je vrtoglavica izginila. Kakšne tri tedne pred kapjo se mi je to dogajalo. Šel sem k zdravnici in naslednji dan naj bi imel nevrološki pregled. Ponoči se je zgodilo prvič. Vse se mi je vrtelo, počutil sem se, kot da bi me povozil vlak. Odpeljali so me v bolnišnico. Opazovali so me, ugotoviti pa niso mogli ničesar. Dobil sem le aspirin za preprečevanje krvnih strdkov.« Po tem je bil en mesec doma, potem pa je kap udarila popolnoma. »Počutil sem se bolje in zaželel sem si igre tenisa. A v tistem trenutku mi je roka odpovedala, lopar mi je padel iz rok, nekako sem se še lahko odvlekel do klopi. Odpeljali so me domov, tam pa je že čakalo rešilno vozilo.« Ves čas je bil pri zavesti, a nič ni mogel.
Pozneje so mu povedali, da je strdek priletel v možgane iz srca. Dogodek mu je temeljito spremenil življenje. Takrat je bil še poln energije, le pred nekaj leti je začel svojo podjetniško pot … »Potem pa sem se moral nenadoma upokojiti. Podjetje je k sreči prevzel sin.«
Rehabilitacija je potekala tri mesece na Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča. »Kar pol leta sem ostal na vozičku. Težko sem požiral, leva roka še danes ni povsem dobra, tudi noga ne. Posledica kapi je bil tudi občasen nekontroliran smeh. Takrat sem se približno dve leti bal iti na kakšen pogreb, saj nikoli nisem vedel, kdaj me bo pograbil smeh,« se spominja. Tenisa potem ni mogel več igrati, a se je stanje toliko popravilo, da se je lahko vozil s kolesom, veliko pa je zahajal tudi v gore. V teh letih so se mu zaradi šepajoče hoje izrabili tudi kolki. »Enega so mi že zamenjali, druga operacija me še čaka. Verjetno je bilo krivo tudi to, da pri hoji nisem uporabljal palice. Danes vsakomur svetujem, naj jo uporablja. Lažje hodiš in obe strani sta obremenjeni bolj enakomerno.«
Danes skuša živeti kar se da zdravo. Zdravila jemlje redno. Živi v zavedanju, da se možganska kap lahko tudi ponovi, a se trudi, da se s tem ne bi preveč obremenjeval. Že po enem letu se je vključil v klub bolnikov in ni mu žal. V vseh letih skorajda ni manjkal na srečanjih. »Videl sem, da so drugi v podobnem ali še slabšem položaju od mene. Največ, kar lahko bolnik od društva dobi, je druženje z ljudmi, ki imajo podobne težave. Seveda pa vsak član prejema tudi našo revijo, skupaj hodimo na izlete, prirejamo piknike, pomembna pa so tudi predavanja strokovnjakov, ki jih organiziramo.« Bolnikom, ki jih zadane kap, svetuje, naj se skušajo čim več družiti z ljudmi. Naj se ne ozirajo nazaj, ampak naj se skušajo sprijazniti s tem, kar jih je doletelo, gledati naprej in narediti, kar lahko.
