Z vami smo že od leta 2005...

O virusnem hepatitisu

O vsem, kar je pomembno vedeti o okužbi, zdravljenju in preprečevanju okužbe z virusnimi hepatitisi A, B, C in E, smo se pogovarjali s prof. dr. Mojco Matičič, dr. med., spec. internistko in spec. infektologinjo, vodjo ambulante za virusni hepatitis s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana.

 

Avtorica: Tanja Pihlar 

Nam za začetek lahko poveste kaj več o tem, kaj pravzaprav je hepatitis. Katere so glavne razlike med virusnimi hepatitisi A, B, C in E?

Hepatitis je vnetje jeter, ki ga povzročajo različni dejavniki, kot so okužbe, pretirano uživanje alkohola, razna zdravila, kemične snovi in strupi, motnje v presnovi ali celo spremenjen lasten imunski odziv. Najpogostejši vzrok so hepatotropni virusi, ki primarno povzročajo vnetje jeter. Kljub številnim preventivnim in kurativnim ukrepom je virusni hepatitis v svetu še danes pomemben javnozdravstveni problem. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je v svetu leta 2013 število smrtnih primerov zaradi virusnega hepatitisa prvič preseglo število smrtnih primerov zaradi HIV/aidsa.

Poznamo pet glavnih povzročiteljev virusnega hepatitisa: virus hepatitisa A (HAV), virus hepatitisa B (HBV), virus hepatitisa C (HCV), virus hepatitisa D (HDV), ki je izključno pridružen virusu hepatitisa B, ter virus hepatitisa E (HEV). Vsem je skupno, da prizadenejo jetra, na splošno pa se razlikujejo po načinu prenosa okužbe in možnosti za razvoj kronične okužbe. Klinični simptomi in znaki akutnega virusnega hepatitisa so večinoma enaki ne glede na povzročitelja, diagnozo pa razkrije šele ustrezno mikrobiološko testiranje. HAV in HEV ne povzročata kronične okužbe in sta samoozdravljivi bolezni. Izjema so redki imunsko oslabljeni bolniki, pri katerih so dokazali kronični hepatitis E. Medtem ko sta okužbi s HAV in HEV akutni, pa sta okužbi s HBV ali HCV lahko kronični in privedeta do kroničnega vnetja jeter, ciroze, zunajjetrnih manifestacij bolezni, odpovedi delovanja jeter in primarnega raka na jetrih. Ta je tretje najpogostejše rakavo obolenje s smrtnim izhodom.

Kako se okužimo z virusi hepatitisa A, B, C in E?

Hepatitisa A in E sta večinoma bolezni potnikov, ki potujejo v endemična, tropska in subtropska območja, saj se prenašata z okuženo hrano in vodo v deželah s slabo higieno. HAV se lahko prenaša tudi spolno med moškimi, ki imajo odnose z moškimi (MSM). V razvitih državah obstaja tudi avtohtoni hepatitis E kot posledica okužbe z uživanjem toplotno neobdelanega ali slabo obdelanega okuženega mesa nekaterih živali (svinje, govedo, drobnica, srnjad, divji prašiči, zajci). HBV in HCV se prenašata z okuženo krvjo preko kože in sluznic (menjava pribora pri injiciranju ali njuhanju drog, neprofesionalna tetovaža, pirsing ali akupunktura, menjava osebnega pribora z okuženim, transfuzija krvi ali večji operativni poseg pred letom 1993), z nezaščitenim spolnim stikom z okuženo osebo ali z okužene matere na plod oziroma novorojenca.

Obdobje od okužbe do pojava prvih bolezenskih znakov je različno dolgo, odvisno od povzročitelja. Pri okužbah s HAV in HEV je krajše (od 15 do 45 dni), pri okužbah s HBV, HCV in HDV pa precej daljše (od meseca in pol do šest mesecev).

Kako prepoznamo, da imamo akutni virusni hepatitis?

Akutni virusni hepatitis poteka enako pri vseh povzročiteljih. Pri treh četrtinah okuženih poteka brez znakov bolezni. Če se pojavi, akutna bolezen poteka v štirih obdobjih. Okužbi sledi obdobje inkubacije, ko simptomi in znaki še niso izraženi. Nato nastopijo neznačilni simptomi, kot so splošno slabo počutje, utrujenost in oslabelost, siljenje na bruhanje, bruhanje, lahko driska, izguba teka in pogosto tiščeča bolečina pod desnim rebrnim lokom, lahko tudi gripi podobni simptomi s povišano telesno temperaturo, glavobolom ter bolečinami v mišicah in sklepih. Po štirih do desetih dneh se pojavi rumenica kože in sluznic (zlatenica). Seč se obarva temno, blato pa je bledo sivkasto. Poleg rumenice so lahko povečana in na otip rahlo boleča jetra ter nekoliko povečana vranica, povečane so lahko tudi bezgavke na vratu in drugje po telesu. Prisotna je lahko izrazita srbečica in rdeč izpuščaj na dlaneh. Povprečno po dveh do treh tednih sledi obdobje okrevanja, ki traja od dveh do 12 tednov.

Kateri so možni zapleti pri akutni bolezni? Kako zdravimo akutne hepatitise A, B in C?

V poteku akutnega hepatitisa so lahko poleg jeter prizadete tudi žile, predvsem pri hepatitisu B, in ledvice (pri hepatitisih B in C). Potek akutnega hepatitisa pri manj kot 1 % bolnikov poteka burno, kar privede do odpovedi delovanja jeter in lahko povzroči tudi smrt. Kaže se z zelo izraženo rumenico kože, izrazitim otekanjem v trebuh in noge, krvavitvami po koži in v prebavilih, zaspanostjo, zmedenostjo, vznemirjenostjo in celo komo, končno pa z motnjami dihanja ter motnjami v delovanju srčno-žilnega sistema in ledvic.

Akutni virusni hepatitis običajno ne zahteva zdravljenja. Izjema sta težko potekajoč akutni hepatitis B, ki ga zdravimo s protivirusnimi zdravili, in akutni hepatitis E z nevrološkimi zapleti, ki ga zdravimo z ribavirinom. Pri akutnem hepatitisu C z zdravljenjem lahko preprečimo prehod v kronično okužbo. Bolnišnično zdravljenje potrebujejo bolniki z zelo oslabljeno funkcijo jeter, vendar so ti maloštevilni, saj večina odraslih virusni hepatitis spontano preboli in (razen pri hepatitisu C) odstrani virus iz telesa. Potrebni so počitek in redna, zdrava in uravnotežena prehrana v več manjših obrokih, izogibanje alkoholu in vsem, jetrom škodljivim snovem. Buren potek akutnega hepatitisa zahteva podporno zdravljenje v enoti intenzivne terapije, pri odpovedi delovanja jeter pa je potrebna presaditev organa.

Kako se zdravita kronični hepatitis B in C?

Določeni bolniki s kroničnim hepatitisom B potrebujejo zdravljenje s protivirusnimi zdravili, saj s tem zmanjšamo tveganje za pojav ciroze in raka na jetrih, žal pa ne omogočajo popolne ozdravitve. Bolniki s kroničnim hepatitisom B morajo biti pod rednim nadzorom specialista za virusni hepatitis, ki po potrebi uvede in vodi zdravljenje. To je običajno dolgotrajno, lahko tudi doživljenjsko. V primerih, ko hepatitis B ogroža življenje, je rešitev lahko le transplantacija jeter.

Hepatitis C je mogoče pozdraviti, če ga odkrijemo dovolj zgodaj v poteku bolezni. Je prva kronična virusna bolezen, ki je ozdravljiva. Sodoben način zdravljenja z zdravili, delujočimi neposredno na virus, je učinkovit pri skoraj vseh bolnikih, zdravljenje pa je varno in bolnikom prijazno, brez izrazitejših neželenih učinkov.

Kako lahko preprečimo okužbo z virusi hepatitisa A, B, C in E?

Najboljši način za preprečevanje hepatitisov A in B je cepljenje. Okužbo s HAV in HEV lahko preprečimo tudi z ustrezno higieno in pozornostjo pri uživanju hrane in pijače na potovanju v endemična področja, kot tudi v domačem okolju.

Okužbo s HBV, HCV in HDV preprečujemo s pravilno in dosledno uporabo kondoma pri spolnih odnosih (vaginalnih, analnih in oralnih), z uporabo lastnega osebnega pribora (zobne ščetke, britvice, manikirnega pribora), pazljivostjo pri izbiri salona za tetoviranje in pirsing, uporabo sterilnih igel in pribora za injiciranje ter njuhanje.

Kako je s cepljenjem proti hepatitisoma A in B?

Okužbo s HAV lahko preprečimo s cepljenjem, ki nudi zaščito pred hepatitisom A v več kot 90 %, če ga opravimo vsaj en mesec pred izpostavitvijo. Cepivo zaščiti že nekaj tednov po prejemu prvega odmerka. Za dolgotrajnejšo, najverjetneje doživljenjsko zaščito, je potreben ponovni odmerek cepiva čez 6 do 12 mesecev. Cepljenje proti hepatitisu A svetujemo predvsem potnikom, ki potujejo v kraje z visoko pojavnostjo okužbe s HAV. Preventivno cepljenje se uporablja tudi za preprečevanje spolno prenesenega hepatitisa A, poekspozicijsko cepljenje pa znotraj 14 dni po spolni izpostavitvi.

Cepljenje je tudi najboljši način za preprečitev hepatitisa B. Od leta 1998 je cepljenje otrok proti hepatitisu B pred vstopom v šolo del nacionalnega programa cepljenja ‒ cepljeni so vsi, rojeni po letu 1992. Cepljeni morajo biti tudi vsi odrasli, ki imajo večje tveganje za okužbo s HBV (zdravstveni delavci, spolni partnerji/-ice in ožji družinski člani okuženih s HBV, moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, osebe, ki uporabljajo droge, osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu z okuženimi). Cepljenje vključuje tri odmerke cepiva, po zadnjem pa je priporočljivo preveriti njegovo učinkovitost. Po letu 1994 so vse nosečnice rutinsko pregledane glede okužbe s HBV. Če je nosečnica kronično okužena s HBV, je treba novorojenca v prvih 12 urah po rojstvu cepiti in mu hkrati dati tudi zaščitna protitelesa. Po tveganem spolnem stiku z okuženo osebo je priporočljivo poekspozicijsko cepljenje v 14 dneh po izpostavitvi, če izpostavljena oseba ni bila predhodno uspešno cepljena.

Na voljo imamo tudi kombinirano cepivo proti hepatitisoma A in B.

 

Razširjenost okužbe s HBV v Sloveniji je med splošnim prebivalstvom manj kot 0,5 %, s HCV pa okoli 0,3 %. Pri nas so nedavno prvi v svetu odpravili okužbo s HCV pri hemofilikih, ki so pred letom 1990 predstavljali skupino z velikim tveganjem za okužbo.

 

A Simptomi in znaki so pri virusnih hepatitisih enaki.

B Akutni virusni hepatitis običajno ne zahteva zdravljenja, z izjemo težko potekajočega akutnega hepatitisa B in hepatitisa E.

C Učinkovita zaščita pred okužbo s hepatitisoma A in B je cepljenje.