Z vami smo že od leta 2005...

Otrok ne bi smeli zavijati v 'celofan'

»Če ne vidiš, je stvar še vedno tam; če ne slišiš, ne obstaja,« mi v pogovoru zatrdi Miha Avberšek, fant, ki slabo sliši že vse od svojega tretjega leta starosti. Ni se vdal, nakljub prepričanju zdravnikov, da v običajni šoli ne bo mogel dohajati sovrstnikov in snovi.

Danes je hvaležen staršem, ki so mu omogočili povsem običajno življenje, saj je prepričan, da bi otroke s slušnimi težavami že v samem začetku morali privajati na bivanje v 'resničnem' svetu. Sam dobro ve, saj je zgodbo izkusil tako z vidika otroka kot tudi starša.

 

Avtorica: Nika Arsovski

Kdaj ste se prvič zavedali, da slabše slišite?

Vse do tretjega leta starosti sem povsem dobro slišal, potem pa se je stanje poslabšalo. Še danes ne vem, zakaj, teorij je veliko, vendar so zgolj teorije. Vse do 23. leta sem se izogibal aparatom. Ves čas sem se skušal drugače prilagoditi, opazoval sem okolico, vendar pa sem pri tem tudi marsikaj izpustil. Zdravniki so menili, da bi se zaradi svoje 50-odstotne izgube sluha moral vpisati na posebno šolo, na srečo pa se moji starši niso strinjali. Moja mama je namreč hitro opazila, da sem uspel slediti svoji eno leto starejši sestri in vsemu, kar se je ona v šoli učila. In res, v šoli sem uspešno delal tudi brez aparata, ki sem ga imel povsod, samo v ušesih ne. Ko sem začel hoditi v službo, se je to spremenilo, moralo se je.

Kaj pa vas je pri slušnem aparatu tako zmotilo? Zakaj ste se na koncu le sprijaznili z njegovo uporabo?

Slušni aparat sem dobil takoj, ko so prepoznali moje težave s sluhom. Pred 20 leti so bili v uporabi predvsem analogni aparati, ki so delovali po principu mikrofona in zvočnika. Torej so le ojačali zvok, tako si z enako jakostjo slišal govorjenje učitelja kot tudi škripanje sošolčevega svinčnika. Današnji digitalni aparati in z njimi povezana tehnologija so to v večji meri odpravili. Po 23. letu sem začel nositi aparate, sluhovodni model, ki se je najmanj videl. Razlog je predvsem v tem, da v službi namreč ne moreš več pričakovati, da bodo ljudje govorili glasno in venomer ponavljali svoje stavke. Po nekaj letih, ko je sluh postal pomembnejši od videza, sem se odločil za zaušesni aparat, saj ga je lažje čistiti, prav tako pa se z njim lažje lotevam športnih dejavnosti. Akustiki so bili presenečeni, saj so mi ponujali dosti bolj napredne aparate, jaz pa sem se odločil za nivo slabšega. Ni mi bilo namreč všeč, da bi ob košnji trave zvok kosilnice kar izginil ali pa da ne bi slišal hrupa kuhinjske nape. Aparati namreč poskušajo posnemati »normalno slišeče stanje«, kjer se naši možgani naučijo zmanjšati hrup. Zato ljudje, ki nimajo težav s sluhom, lažje prisluhnejo sogovornikom, kljub hrupu, medtem ko je pri uporabi slušnega aparata drugače. No, meni ta tehnologija ni bila všeč, zato sem se odločil za manj napreden aparat.

Ste bili sicer v šoli deležni opazk na račun slušnega aparata?

Prav gotovo. Nisem jih bil deležen samo jaz, tudi tisti z očali so jih bili. Je pa pri očalih precej drugače kot pri slušnem aparatu, saj je ta dosti bolj nenavaden in ne tako pogost, saj je ljudi z okvaro sluha dosti manj kot slabovidnih. Morda sem se tudi zaradi opazk odločil, da ne bom nosil aparata. K sreči sem brez težav tudi ob odsotnosti aparata sledil snovi, kljub temu da sem kdaj kaj preslišal, sem bil uspešen. No, verjetno bi bilo potrebno podobno vprašanje postaviti tudi učiteljem in sošolcem – pa bi morda doumel, da sem bil precej egoističen.

Časi so se morda le spremenili. Moja mlajša hči ima polžkov vsadek, trenutno obiskuje prvi razred in za zdaj še ni sledu o opazkah. Ko je odšla v vrtec, so nam priporočili, da naj je vzgojitelji ne izpostavljajo zaradi aparata. Zdelo se nam je bolje, da že od vsega začetka ne delamo nikakršnih razlik. Otroci bodo te razlike že opazili in kakšno opazko lahko verjetno pričakujemo v prihodnjih letih. S tem se bomo pač soočili. Pri njej bo lažje, brez aparata namreč ne sliši popolnoma ničesar, tako da izbire o nošenju pravzaprav ne bo. Pri tem bo pomagal tudi proizvajalec, saj je mogoče kupiti cel kup lepotnih dodatkov, aparati pa so manjši in manjši.

Kako torej gledate na vse skupaj s stališča starša?

Pri tem so mi verjetno najbolj pomagale izkušnje. Svet funkcionira po svoje in če želiš biti del tega, se mu moraš prilagoditi sam. Ne moreš pričakovati, da se bodo drugi prilagajali tebi. Ko sem izpostavil ta problem na šoli za starše gluhih in naglušnih otrok, so me vsi le čudno gledali. Prepričan sem, da je s slušnim aparatom treba rešiti problem okvare sluha, nato pa poskrbeti, da se otrok prilagodi in nauči, kako biti samostojen v tem svetu. Zgodba se je ponovila ‒ tudi nas so prepričevali, da bi hči morali vpisati v prilagojen program, kar seveda ni nič slabega, vendar pa bi jo iz Velenja morali voziti v Ljubljano. Kot starša sva bila v velikem precepu, saj te ljudje, ki se s tem ukvarjajo že leta, prepričujejo, da narediš nekaj, kar se ti zelo upira. Pri tem lahko narediš napako, saj se lahko zgodi, da otrok v običajnem okolju ne bo napredoval in dejansko potrebuje prilagoditve. Ker sva ugotovila, da hči, razen sluha, nima drugih težav, sva se odločila, da ostane v domačem kraju, v lokalnem vrtcu in sedaj v najbližji šoli. Seveda ne bi šlo brez podpore vzgojiteljev, učiteljev, surdopedagoginje, ki so vsi zelo pripomogli, da vse skupaj deluje. Sedaj, ko je mimo, sva še bolj prepričana, da sva se odločila prav, saj ne gre le za učenje, temveč tudi socializacijo in ne nazadnje, na tak način gredo v svet vsi njeni sovrstniki, zakaj bi mi to delali drugače, saj smo njen sluh vendarle rešili!

Kaj bi torej položili na srce vsem staršem, katerih otroci imajo težave s sluhom?

Otrok po mojem mnenju ne smemo zavijati v 'celofan'. Seveda, če čutimo, da so tega sposobni. Ne smemo jim prinesti vsega na pladnju, malo se morajo potruditi tudi sami, tako kot se morajo truditi vsi njihovi vrstniki. Vzgojiteljicam sem ob vstopu v vrtec povedal, da ne želimo nobene posebne obravnave, razen na področju, za katerega se skupaj strinjamo, da jo hči potrebuje ‒ poslušanju. Naj se najprej malo potrudi poslušati, če ne gre, ponovijo. Obstajajo sicer mikrofoni, s pomočjo katerega otrok lažje razume učitelja, vendar to ni resnično življenje, ni dobra priprava za življenje. Starši bi namreč v obvladljivih in preprostih situacijah morali otroka privajati na funkcioniranje v svetu. Težava nastane, ker se starši ustrašijo, želijo kar najbolj olajšati življenje svojemu otroku, pri tem pa mu morda delajo medvedjo uslugo. Seveda je pri tem nujno, da otroka spremljaš, opazuješ in kritično oceniš, ali je tega dejansko sposoben ali pa vendarle ne. Dejstvo je, da ko moraš to v praksi izvesti, je to veliko težje, kot se sliši. Meni je najbrž ravno moja izkušnja najbolj pomagala. Informacije iz okolja so bile namreč zelo skope oz. so od nas vsi pričakovali, da bomo dali otroka v prilagojeno okolje.

Kako pa je vaša 'hiba' vplivala na iskanje zaposlitve?

Niti najmanj. Na prvih nekaj razgovorih sem povedal, da slabo slišim, pa so me le čudno pogledali, češ da to ni niti najmanj pomembno. Kot bi rekel, da nosim očala. Tega zato nisem več razlagal. S slušnim aparatom namreč težavo rešiš, problem nastane le, če se pogovarjaš sredi hrupnega okolja. Meni zelo pomaga dejstvo, da sem se tekom življenja naučil brati z ustnic. Tudi v študentskih letih zato nisem imel težav v velikih predavalnicah, vendar je težko hkrati gledati in pisati, zato bom večno hvaležen sošolcem, ki so mi potem posojali zapiske. Branja z ustnic sem se naučil povsem spontano. Sedaj berem z ustnic tudi ljudem, ki govorijo angleško, morda ne vsake besede, vendar rdeča nit pogovora mi skoraj nikoli ne uide, tudi če zraven nič ne slišim.

Se vam zdi, da zaradi slabšega sluha ljudje govorijo glasneje?

Morda res, lahko da je to povsem podzavestno, vendar o tem pravzaprav ne razmišljam. Doma s tem nimamo težav, saj je moja žena navajena glasnega govorjenja že od prej, ko se še nisva poznala, tudi pri nas doma nisem bil edini, ki je potreboval glasnost, tako da smo vsi precej glasni. Obstajajo pa tudi ljudje, ki govorijo zelo zelo tiho in takrat je pač težava.

Na kateri aspekt vašega življenja pa je okvara sluha najbolj vplivala?

Trenutno nimam težav, morda največja nastane, ko odstranim aparat. Mogoče najbolj ponoči, ko ne slišim otrok, kar rešujem s tehničnimi napravami. V dnevnem življenju pa moja žena že tako ali tako pravi, da brez aparatov nič več ne slišim. Ljudem, ki začnejo nositi aparate, se velikokrat zgodi, da imajo občutek, da se je jim je zaradi nošenja aparatov sluh poslabšal. Dejstvo je, da šele z nošenjem aparata ugotoviš, kako slabo si slišal pred tem in ko se ga navadiš, ugotoviš, da brez njega pravzaprav zelo slabo slišiš. S pomočjo aparata doživljaš zvoke, na katere se navadiš, kot so kuhinjska napa, lajanje sosedovega psa ... Mislim, da je težava tudi v tem, ker se z nošenjem aparata ni več potrebno tako osredotočati na poslušanje okolice in ker se tega navadiš, se ušesa in možgani malo »polenijo« in je brez aparata potem težko. Pa saj obstaja rešitev – stalno nosiš aparat.

Ste imeli sicer kdaj težave pri športnem udejstvovanju?

Do svojega 23. leta sem bil aktiven športnik, vendar pri tenisu nikoli nisem uporabljal aparata. Vsi aparati so namreč vezani na baterije, ki morajo biti za optimalno delovanje zračene. Težava nastane tudi pri hoji v hribe, ko si želiš, da bi slišal kolege pred in za tabo, pa jih ne moreš. Zato sem prosil šiviljo, da mi je sešila majhne zaščite za aparat, ki preprečujejo vlagi, da bi prišla do aparata. Od takrat dalje nimam več nobenih težav. Dandanes pa je mogoče že najti tudi aparate, odporne proti vlagi, zato v športu ni nikakršnih zadržkov. Se pa vsak zase odloči, kako smiselno je nositi aparat, v individualnih športih po mojem mnenju ni potrebe po tem.

Ste morda tudi zaradi težav s sluhom izbrali individualen šport?

Mislim, da ne, no, mogoče. Sluh je predvsem vplival na to, da se nisem vpisal v glasbeno šolo. Sem pa pred tenisom igral tudi rokomet, vendar sem s tem prenehal, saj sem ugotovil, da mi ekipni športni ne ležijo preveč – ne zaradi sluha, pač pa bolj zaradi tega, ker sem se v individualnih športih pač bolj počutil.

Že pred tem ste dejali, da so informacije za starše, katerih otroci imajo okvare sluha, skope. S kakšnimi prepričanji ste sami imeli opravka? Kaj mislite, da bi bilo mogoče narediti?

Staršem, ki dvomijo o diagnozi – naglušnost, se zelo dobro pomaga že na kliniki. Govorimo o rešitvi zdravstvenega problema – tukaj so informacije in podpora zelo dobre, če jo seveda želite sprejeti. Edina rešitev za težave s sluhom je aparat in kdor tega ne sprejme, ima težavo. Namreč eno je slišati, drugo pa razumeti. Nujno je slišati razlike med črkami, podobnimi zvoki, če želiš, da boš slišano tudi razumel. Nekaj povsem drugega pa so težave, ki ti kot uporabniku ali kot staršu naglušnega ali gluhega otroka v vsakdanjem življenju ne uidejo. Govorim o tem, da obstaja takšna ali drugačna pomoč za take otroke in njihove starše (davčne olajšave, oprostitev cestnine, dodatki za nego, logopedi, ipd.). Tukaj bi si želeli več informacij ob pravem času, ki pa jih žal ni bilo in smo morali v vse skupaj vložiti precej časa in energije, da smo prišli stvarem do dna. Nisem prepričan, če poznam rešitev za to, kako bi bilo mogoče to rešiti. Diagnozo postavi zdravnik v avdiološki ambulanti, kjer ti seveda niso dolžni razlagati drugega, kot to, kar je vezano na tvoje zdravstveno stanje. Morda bi lahko obstajala svetovalna pisarna, vendar po drugi strani ljudi z okvaro sluha le ni tako veliko. Morda le mi nismo bili deležni zadostne mere informacij, čeprav imajo po mojih izkušnjah tudi drugi težave s tem. Poznam pa nekatere, ki so se zelo dobro organizirali v različne skupine, forume na internetu ipd. Vsak po svoje. Mi se držimo tega, da smo sluh rešili, sedaj pa je treba ugotoviti še, kako bomo funkcionirali v svetu.

 

Še danes, ko sam delam z otroki na šolah, včasih dobim vprašanje – kaj imam za ušesi. Če je vprašanje preveč čudno zastavljeno, dobijo včasih tudi odgovor, da imam ´Google ušesa´. Običajno jim kratko malo rečem, da pač slabo slišim.

 

ABC Zdravja

A Ljudem s slušnimi aparati se zdi, da se je jim je zaradi nošenja aparatov sluh poslabšal.

B Svet funkcionira po svoje in če želiš biti del tega, se mu moraš prilagoditi sam.

C Nujno je slišati razlike med črkami, podobnimi zvoki, če želiš, da boš slišano tudi razumel.