Z vami smo že od leta 2005...

Glede gibanja smo malo izgubili kompas

Gibanje je življenje. V našem telesu se vse giblje: dihanje, požiranje, govor, bitje srca, peristaltika, cirkulacija krvi, deljenje celic … ljudje brez gibanja ne obstajamo. Če nekdo na svet prinese slabšo gibalno gensko zasnovo in če ga nihče ne spodbuja, to pozneje vodi v številne težave.

Seveda pa se vse da izboljšati in popraviti – z zavedanjem pomembnosti gibanja, ki naj bi ga bilo ravno prav. Pomembno je, koliko se gibamo, kdaj in kako.

Avtorica: Maja Korošak

Tako meni Andreja Zorman, nevrofizioterapevtka, zaposlena v Razvojni ambulanti v Kranju, Škofji Loki in v razvojnih oddelkih dveh vrtcev. Že več let vodi predavanja za starše in pedagoge po šolah in vrtcih ter skuša informirati in ozaveščati glede pomena pravilnega gibalnega razvoja. Kaj ugotavlja? »Pri našem delu lahko vidimo velike spremembe, ki so se zgodile v zadnjih nekaj desetletjih pri otrocih: imajo slabše gibalne vzorce, slabše ravnotežje in koordinacijo, zmanjšano antigravitacijsko dejavnost, kar privede do različnih težav. Tudi testiranja v šolah pokažejo, da so gibalne sposobnosti otrok slabše. Vse to nam je danes znano in poznano. Za zdaj pa še nismo zadostne pozornosti posvetili izobraževanju pedagogov, da bi ti spremembe, ki jih zaznavajo, lahko obvladovali in da bi sami naredili kaj več za to, da bi se stanje izboljšalo,« razlaga A. Zorman in dodaja, da gre za sistemske spremembe: spremenil se je način življenja in spremenila se je vzgoja in danes je pedagog tisti, ki večji del časa gradi otroka. »To pa brez dodatnega razumevanja in znanja zelo težko naredi.«

Z leti je ugotovila, da so njena ciljna skupina vzgojitelji, zato ker otroka še gradijo. »Pedagog ima pred sabo kurikulum, ki ga mora izpeljati. Vzgojitelji imajo velik interes, da slišijo te vsebine, saj tudi sami velikokrat ugotovijo, da ne zmorejo ali ne razumejo, in imajo opraviti s prevelikim številom otrok s tovrstnimi težavami.« Staršem predava predvsem zato, da podpre pedagoge v tem, kar jih uči, in da starši razumejo, na kaj se bodo pedagogi oziroma vzgojitelji osredotočali. »Tako vzgojiteljem dovolijo, da imajo otroci v vrtcu sezute čevlje in hodijo tudi bosi, in otroke oblačijo v udobna, mehka oblačila. To so temeljne stvari, ki smo jih nekoč vsi vedeli in poznali, a smo v sedanjem času glede tega malce izgubili kompas.«

VELIKO GIBALNIH PRIMANJKLJAJEV

Kakšne so danes gibalne sposobnosti otrok? »Izhajam iz tega, kar vidim v ambulanti. Pregledamo 35 odstotkov celotne populacije otrok. V obravnavo sprejmemo 25 odstotkov pregledanih otrok.To so zares velike številke. Če upoštevamo, da se nam verjetno nekaj odstotkov otrok »izmuzne«, lahko rečemo, da je skoraj 15 do 20 odstotkov vseh otrok (velja za Gorenjsko), ki imajo neke gibalne primanjkljaje. Predvsem gre za šibkejši mišični tonus, ki povzroči paleto težav, običajno ortopedske narave. Običajno se hipotonija (nižji mišični tonus) kombinira s hiperlaksnostjo (preveliko prožnostjo vezivnih tkiv) pa tudi z asimetrijo. S tem otrok raste, in če ne posredujemo, v odrasli dobi lahko kot posledica tega pride do težav s hrbtenico, predvsem skoliozo.

NAJ BODO BOSI IN V TRENIRKAH

Kje so vzroki za tako slabo stanje? Andreja Zorman: »Fizičnega dela ne poznamo več in gibanje otrok že od rojstva omejujemo na različne načine: kot dojenčki preveč časa preživijo v lupinici ali na premehkih podlagah. Ko nekoliko zrastejo, jim oblečemo v oblačila po najnovejši modi, ki prav tako omejujejo njihovo gibanje. Prehitro jih obujemo v čevlje, premalo se gibajo bosi in nimajo fizičnega stika s tlemi. Dojenček in malček bi morala preživljati svoj čas na čvrsti, ravni podlagi, na primer na tleh, na čvrsti blazini, in ne na mehki prešiti odeji, na ležalniku ali kavču. Le na ta način bi bila zadosti dejavna, saj bi se morala boriti proti gravitaciji. Prav tega namreč manjka: da bi se otrok odrival navzgor, namesto tega se nenehno pogreza v mehko podlago. Enak učinek imajo danes »kengurujčki«, nosilke in precej popularne rute za dojenčke, ki smo jih prinesli iz drugih kultur, a za našo niso primerne. V teh primerih otrok ne dobi izkušnje določenih gibov in jih seveda tudi ne more uporabljati in izvajati, nikoli ne aktivira svojega mišičja proti gravitaciji. Njegova senzomotorika je okrnjena.«

PRETIRANA ZAŠČITA

Temu se pridruži še pretirano zaščitniški odnos in nadzor staršev: otroku ne dovolimo skakati, teči, plezati po drevju, ne peljemo ga več v gozd, kjer bi lahko doživel naravni poligon in v katerem bi spontano izvajal vse potrebne gibalne vzorce. Zormanova je kritična tudi do tako imenovanega vozičkanja otrok, ki ga imenuje kar moderni šport. Seveda so pri tem »športu« dejavne mamice, otrok pa v vozičku vse predolgo ostaja pasiven. Danes otrokom preveč želimo prihraniti tudi glede sodelovanja pri domačih opravilih. To je narobe, poudarja naša sogovornica: »Že manjši otrok lahko fizično dela in pomaga pri domačih opravilih: pometanju, odstranjevanju snega, lahko pograbi listje. Ko je malo večji, prinese iz trgovine, zlaga nogavice, izprazni pomivalni stroj ali obeša perilo. To je tisto naravno gibanje, ki ga v sodobnem času vse prevečkrat pogrešamo. Pojdimo z njimi v gozd, v naravo, v hrib! Hodimo z njimi po stopnicah, ne uporabljajmo dvigala, če ni nujno potrebno!«

PREVEČ TEKMOVALNOSTI

Po drugi strani pa lahko opazimo, da so vse športne dejavnosti, ki so namenjene šolskim otrokom, dandanes preveč tekmovalno naravnane. Gibanje in rekreacija nista več sama sebi namen, niti pri otrocih ne, pač pa premnoge športne dejavnosti postajajo vzgajanje športnih tekmovalcev. Različni klubi v tako rekoč vseh vrstah športov prirejajo tekmovanja za otroke in želijo dosegati rezultate. »Ni primerno, da se otroke pretirano sili v doseganje rezultatov. Prav tako ni primerno, da trenirajo le specifične gibalne vzorce, pač pa je pomembno, da se giba telo v celoti. Naj bo to gibanje pestro. Tisto, kar je bilo nekoč naravno gibanje, ko so se otroci gibali v naravi (plezali, se plazili, skakali in se dvigovali) ter so potem tudi doma morali nekaj fizično delati (prinesti drva, pomesti, pograbiti …), zdaj na umetni način skušamo nadomestiti. Še enkrat: bolje, kakor da otroka vozimo na več delavnic in treningov tedensko, je, da ga peljemo v gozd, v hrib, naj teče po stopnicah, gremo skupaj z njim na kolo …«

POMEN ZGODNJE OBRAVNAVE

Gre torej za vpliv genetike, vzgoje in okolja. Slabšo genetsko zasnovo pa lahko nadomestimo z ustreznim vplivom okolja in vzgoje. Zormanova pove, da je pri otroku, ki je rizičen oziroma ima patološke gibalne vzorce, zgodnja obravnava zelo pomembna, saj nevrofizioterapevti skušajo otroku dati pravo senzomotorično izkušnjo. Otrok tako lahko vzpostavi pravi vzorec gibanja in v njegovih možganih nastanejo nove povezave.

GIBANJE NOSEČNIC

V sodobnem času lahko opazimo pojav preaktivne nosečnosti oziroma nosečnic, ko ženske, ki prej niso bile telesno dejavne, začnejo s to dejavnostjo po zanositvi, saj želijo biti fit. »To ni prav. Po zanositvi je treba živeti in se gibati tako, kot smo se prej, vendar prilagojeno. Gibanje v zdravih mejah koristi nosečnici in tudi njenemu še nerojenemu otroku, saj je že sama preskrbljenost s kisikom boljša, poleg tega se nosečnica počuti bolje in gibanje nevtralizira stres. Seveda, če je bila ženska pred nosečnostjo maratonka, v nosečnosti ne bo tekla maratonov, lahek tek pa je zanjo še vedno primeren. Sprehod pa je dober za vsako nosečnico.«

A V zadnjih desetih letih so se gibalni vzorci pri otrocih izrazito poslabšali.

B Gibanje v zgodnji otroški dobi je nadvse pomembno za nadaljnji zdrav razvoj.

C Tista nosečnica, ki se je ukvarjala s športom pred zanositvijo, naj se tudi po njej, seveda prilagojeno.