Težave z dihanjem se lahko pojavijo zaradi različnih vzrokov. Vsekakor pa vplivajo na kakovost življenja, zato smo se s prim. mag. Igorjem Korenom, dr. med., specialistom interne medicine in pulmologije, med drugim pogovarjali o razlogih, preventivi in blaženju teh simptomov.
Avtorica: Katja Štucin
Kaj je osnovni vzrok oteženega dihanja?
Ta odgovor je za bralce, ki nimajo poglobljenega znanja iz medicine, vse drugo kot preprost. Če razlago zelo poenostavim, je generator življenja energija, ki se pridobi iz hrane. Ta hrana izgoreva v večini celicah v telesu oziroma v njihovih »mini elektrarnah«, imenovanih mitohondriji. Za pravilno izgorevanje v mitohondrijih je potreben kisik. Če ga je premalo, se pojavi težka sapa oziroma oteženo dihanje.
Analogen primer je sveča, ki začne ugašati, če jo pokrijemo s kozarcem, zato ker med gorenjem začne primanjkovati kisika.
Kako pride kisik do celic oziroma njihovih mitohondrijev?
Kisik je v zraku, ki ga dihamo. Preko nosu, bronhijev in pljuč prehaja v kri. V krvi so rdeče krvničke (eritrociti) s hemoglobinom, ki vežejo nase kisik. Kri pa se s pomočjo srca in žil prenaša po celem telesu do svojega cilja v mitohondrijih. Vzroki za oteženo dihanje so torej lahko bolezni pljuč, srca in ožilja ali krvnega obolenja. Oteženo dihanje pa se pojavi tudi, če dihamo zrak, ki ima prenizko koncentracijo kisika, denimo v visokogorju na več kot 4000 ali 5000 metrih nadmorske višine.
Kako se pravzaprav meri oteženo dihanje?
Bolniki nam večinoma ne znajo objektivno opisati, kako močno jih duši. Nekateri se na dolgotrajno dušenje navadijo in ga sploh ne zaznavajo več. Žargonsko jih označujemo kot »slabe zaznavalce dispneje«. Objektivno pa se oteženo dihanje meri posredno preko idealizirane porabe kisika v telesu. Splošen normativ je, da je povprečna poraba kisika 3,5 mililitra na kilogram telesne teže na vsako minuto. Dokaj zapleten količnik za nemedicinskega bralca, ali ne? Ob tem obstajajo tudi opisne ocene otežene sape. Kardiologi imajo ocene v funkcijske razrede po NYHA, pulmologi pa po MRC.
V bistvu sta oceni po opisu zelo podobni. Bolniki v funkcijskem razredu NYHA I so brez večjih težav. V šestih minutah prehodijo več kot 550 metrov. V razredu NYHA II so brez težav v mirovanju, običajna telesna dejavnost pa izzove utrujenost. V šestih minutah prehodijo 450 do 550 metrov. V NYHA III so brez težav v mirovanju, že najmanjša telesna dejavnost pa izzove utrujenost. V šestih minutah prehodijo 150 do 450 metrov. Nazadnje je tu še NYHA IV, v katerem je pri posamezniku oteženo dihanje prisotno že v mirovanju. V šestminutnem testu hoje prehodijo taki bolniki manj kot 150 metrov.
Pa se ob težkem dihanju navadno pojavijo tudi kakšni drugi simptomi?
Da. Nekateri bolniki zaznavajo tiščanje izza prsnice, drugi hitro in/ali neenakomerno bitje srca. Občasno se lahko pojavi občutek omejenega ali nepopolnega vdiha, drugič pa trepetanje srca. Predvsem bolniki z astmo, KOPB ali tisti s preveliko telesno težo zaznajo tudi piskanje v pljučih.
Kakšne preiskave opravi zdravnik, če bolnik toži, da ima težave z dihanjem?
Prva preiskava, na katero se pogosto pozablja, je rdeča krvna slika. Hemoglobin!!! Je zelo preprosta in dostopna v vsakem zdravstvenem domu. Nizek hemoglobin je zelo pogosto vzrok oteženega dihanja pri mlajših ženskah, ki imajo močnejše in podaljšane menstruacije. Naslednje preiskave so: EKG-posnetek (indirektna ocena funkcije srca), spirometrija (indirektna ocena funkcije pljuč) in rentgenogram pljuč in srca (ocena sprememb v prsnem košu).
Pri katerih boleznih govorimo o težkem dihanju kot posledici?
Oteženo dihanje je vedno posledica nekega bolezenskega stanja. Kot internist se najpogosteje srečujem z boleznimi pljuč, srca in ožilja. Lahko pa se pojavi tudi kot posledica anksioznosti, depresivnosti ali celo psihoz.
Imajo KOPB, astma, intersticijske pljučne bolezni, pljučna fibroza, popuščanje srca, pljučna hipertenzija, stres, itd. podobne vzroke za nastanek ali se ti popolnoma razlikujejo? Bi lahko našli kakšne paralele?
Paralele bi lahko potegnili, če bi bolezni grupirali po skupinah oziroma organskih sistemih. Funkcijo pljuč pri prenosu kisika iz zraka vse do krvi ovirajo bolezni dihalnega sistema, kot so denimo KOPB, astma, bolezni pljučnega intersticija, pljučni rak, pljučnice in še nekatere druge. Manj učinkovit prenos kisika po telesu je posledica motenj proizvodnje oziroma razgradnje hemoglobina in/ali izgubljanja krvi … Za moteno črpalno funkcijo in pretok krvi po telesu pa so odgovorne bolezni srca in ožilja. Psihogeni vzrok za oteženo dihanje je posledica prekomernega vzburjenja živčnega sistema in prekomernega zaznavanja stresa.
Kako težave z dihanjem vplivajo na kakovost življenja?
Vplivajo tako na kakovost kot na način življenja. Pri nenadnem nastanku bolezni in posledično oteženem dihanju se pri bolniku sproži notranji alarm. Zaradi občutka nelagodja in strahu pred minljivostjo hitro obiščejo zdravnika. Na bolezni, ki se skozi leta razvijajo počasi in skoraj neopazno, se bolniki privadijo. Simptome pripisujejo zmanjšani kondiciji in pomanjkanju časa zase … Prilagodijo se na umirjeno sedeče življenje ob gledanju televizije, reševanju križank ali posedanju po lokalih. Značilno taki bolniki so tisti s KOPB. Vedno si najdejo »ta pravo« razlago za njihove težavo.
Potemtakem lahko pride celo do okrnjenih stikov, asocialnosti in morda kakšnih duševnih težav?
Brez dvoma. Predvsem bolniki s KOPB se zapirajo vase, se socialno osamijo in zapadajo v depresijo. Izguba kondicije, zmanjšanja vzdržljivost in trajni občutek pomanjkanja sape vodi v brezupje, vdanost v usodo in zaprtost vase.
Kaj naj naredi posameznik, ko se mu prvič pojavi oteženo dihanje?
Takoj naj obišče svojega osebnega zdravnika. Na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in osnovnega laboratorija bo ta že vedel, kako ukrepati.
Je moje videnje, da se zadnja leta povečujejo dihalne stiske pri otrocih, pravilna? Bronhitis, bronhiolitis, astma …
Dihalne stiske pri otrocih so bile skozi zgodovino človeštva vedno prisotne, a so na srečo vedno redkejše. Nekoč je imel ta sindrom visoko smrtnost, zdaj pa je uspešnost ozdravitve boljša. Zaradi sodobnega medijskega obveščanja informacije o neugodnem poteku obolenj (pre)hitro dosežejo širšo javnost, kar daje lažen vtis o visoki obolevnosti. Alergije in posledično astma so zadnja desetletja pogostejše. Pri bronhiolitisih je diagnostika bolj poglobljena ter hitra, tako da so ta bolezenska stanja lažje prepoznana.
Na kakšen način se lahko kasneje blaži težko dihanje?
Z zdravili. Odvisno od obolelega organskega sistema. To so zdravila za srce in ožilje, za dihalne organe, za dvig hemoglobina, za manjši odziv na stres …
Kaj menite o pomoči s parnimi savnami, solnimi sobami ali celo odhodom na oddih v kraje, ki naj bi domnevno pomagali pri dihalnih težavah?
Oddihi v toplejših in vlažnih obmorskih krajih dobro vplivajo na pljučna obolenja, predvsem na astmo in KOPB. Glede parnih savn in solnih sob so mnenja deljena, celo nasprotujoča. Osebno nisem navdušen nad solnimi sobami. Menim, da sol preveč izsuši sluznico v dihalih, kar lahko privede do poslabšanja bolezenskih simptomov.
Je to težavo možno popolnoma pozdraviti?
Nekatere bolezni se lahko popolnoma pozdravi (npr. pljučno embolijo, obolele srčne zaklopke, pljučnico, pnevmotoraks, anemijo zaradi pomanjkanja železa …), drugih pa ne (KOPB, kroničnega srčnega popuščanja, astme, pljučne fibroze …). Se pa slednje ustrezno zdravijo, kar izboljšuje kakovost življenja obolelih.
V kakšnih primerih pa se zgodi črni scenarij, ko človek konstantno potrebuje kisikovo masko ali morda celo presaditev pljuč?
Terapija s kisikom se uporablja pri kronični respiratorni insuficienci, ki je posledica najtežjih oblik KOPB, pljučne fibroze ali hudega srčnega popuščanja. Scenarij je za nas zdrave opazovalce morda res črn, vendar za bolnike sprejemljiv, znosen in dobra rešitev za podaljšanje življenja. Trajno zdravljenje s kisikom na domu ima v svetu in v Sloveniji vsaj 35, 40 let dolgo tradicijo. Ista bolezenska stanja pa v terminalni fazi vodijo do takega funkcionalnega izpada, ko je potrebno pomagati s transplantacijo pljuč. Operacija je sicer zahtevna, vendar za centre, ki imajo dovolj izkušenj oziroma zdravijo dovolj bolnikov, da vzdržujejo strokovno »kondicijo«, rutinska. Slovenci se zato poslužujemo centra na Dunaju.
Za konec bi veljalo omeniti preventivo. Nekatere dihalne težave bi vsekakor lahko preprečili. Bi nam zaupali nekaj preprostih nasvetov?
Vsem nam je preventiva znana, vendar jo na žalost premalo upoštevamo. Zdrav življenjski slog brez kajenja, ohranjanje ustrezne telesne teže, veliko gibanja v naravi in zmernost v vsakem početju. Mojim bolnikom večkrat rečem: življenje je tek na dolgo progo, zato se izogibajte prepogostim šprintom, da ne boste pred ciljem omagali.
