Z vami smo že od leta 2005...

Tudi tipkanje je lahko nevarno

Če ste vrhunski športnik ali pa si športne copate obuvate le za občasni skok na Rožnik ali bližnji gozd, je zadnje, kar si ob tem želite, naval bolečine, ki bi vas pri doseganju rezultatov kakor koli ovirala. A včasih ljudje nimajo te sreče, saj jih lahko doleti preobremenitveni sindrom. Tega pa – verjeli ali ne – lahko izkusijo ne le športniki, temveč tudi glasbeniki, zidarji in celo osebe, ki na delovnem mestu veliko tipkajo. Kako neugodno je lahko stanje in kako z njim ravnati, pa z doc. dr. Mohsenom Husseinom, dr. med., specialistom ortopedije, ki nam je temo strokovno obrazložil.

 

 

 

Avtorica: Andreja Hergula

Preobremenitveni sindrom se večinoma pojavlja pri vrhunskih športnikih. Predvidevam, da sindrom pomeni večkratno javljanje določenih težav. Kako športnik ugotovi, da je nekaj hudo narobe?

Preobremenitveni sindrom se pojavlja tako pri vrhunskih športnikih kot pri rekreativcih. Najprej se pojavlja bolečina med samo dejavnostjo, po dejavnosti pa ostane topa. Pozneje se bolečina pojavlja med dejavnostjo in po njej, kasneje pa bolečina že rahlo vpliva tudi na športne dejavnosti. Športnike najbolj moti, da se bolečina ponavlja in jih ovira oziroma prisili, da zmanjšujejo nivo običajne dejavnosti.

Je ta sindrom ena izmed hujših stvari (če gledamo na nadaljevanje njegove kariere), ki se mu lahko zgodi?

Da, ta sindrom je lahko nočna mora za vrhunskega športnika, npr. za smučarskega skakalca, pri katerem se pogosto pojavlja bolečina v sprednjem delu kolenskega sklepa in je vzrok za prekinitev njegove športne kariere.

Kateri športi so najbolj na udaru?

Tek in nogomet sta športa, pri katerih se najpogosteje pojavlja preobremenitveni sindrom spodnjih okončin. Najpogostejši preobremenitveni sindrom zgornjih okončin se pojavlja pri plavanju, tenisu, odbojki in vaterpolu.

Zanimivo je, da se določene patologije poimenujejo kar po športu, pri katerem se najpogosteje pojavljajo, kot npr. teniški in golfski komolec (medialni in lateralni epikondilitis nadlaktnice), tekaško koleno, skakalčevo koleno.

Kateri so telesni, kateri duševni vzroki za ta sindrom?

Vzrok za nastanek preobremenitvenega sindroma lahko razdelimo na zunanje in notranje.

Zunanji dejavniki so neprimerna podlaga (trda ali neravna tla), neprimerna oprema, npr. obutev, lastne napake pri treningu (precenjevanje sposobnosti za določen šport, slaba predpriprava, nenadna sprememba načina, intenzivnosti ali trajanje športnih dejavnosti).

Pri notranjih dejavnikih pa mislimo predvsem na anatomske variacije (deformacije v predelu kolena in kolka, deformacije stopala, razlika v dolžini okončin), pri otrocih pa lahko za nastanek težav navedemo tudi njegovo hitro rast.

Zakaj je pogostejši pri moških, se ti bolj ženejo za boljšimi rezultati?

To, kar ste omenili, verjetno drži. So pa tudi drugi razlogi, kot npr., da smo moški manj dovzetni za priprave pred pričetkom športnih dejavnosti. Lahko tudi rečemo, da smo moški manj potrpežljivi.

Zanimivo je, da se sindrom pojavlja ne le pri športnikih, temveč tudi pri delu. Ste lahko bolj natančni, kje točno se pojavlja? (Morda poveste še, zakaj se pojavlja pri glasbenikih in če je pri določenih glasbenikih še posebej pogost.)

 

Je ta sindrom v zdravniški stroki že dolgo prisoten ali je novost?

Ne, ne gre za nov sindrom. Italijanski zdravnik Ramazzini je že leta 1700 opisal preobremenitveni sindrom pri dvajsetih različnih poklicih, med njim tudi pri glasbenikih. Res pa je, da je v zadnjih letih veliko večji poudarek na tem sindromu, bolj razumemo patofiziologijo oziroma njegov nastanek in razvoj. Razvoj več vej medicine je omogočil, da določene teorije lahko potrdimo ali ovržemo, kot denimo, ali gre pri sindromu za vnetne procese ali za kronične spremembe.

Nad čim ljudje s tem sindromom največkrat potožijo, kaj jim je najhuje prenašati?

Največkrat se ljudje potožijo nad bolečinami ter da se zaradi njih ne morejo ukvarjati s priljubljenim športom.

Vrhunski športniki se temu sindromu ne morejo izogniti – ali pač? Kako, obstajajo načini, ki bi jih priporočali, da bi jih ta sindrom doletel čim pozneje?

Najpomembnejša pri izogibanju preobremenitvenega sindroma je dobra preventiva. Tu najprej mislimo predvsem na zelo dobro načrtovan program športnih vaj in dejavnosti. Zelo priporočljiva je uporaba primerne športne opreme. Poleg tega je zelo pomembno tudi primerno ogrevanje še pred začetkom dejavnosti kot tudi koristiti dovolj počitka med samo dejavnostjo. Upoštevati je treba tudi večdnevne premore.

Kaj pa, ko se sindrom pojavi, se oseba še lahko ukvarja z (vrhunskim) športom?

Takrat je treba zmanjšati obseg in intenziteto športnih dejavnosti, iskati pomoč pri postavitvi diagnoze ter pravočasno začeti zdravljenje, tako bo tudi športnik najhitreje v formi.

Kako določite, da gre za prav ta sindrom? Ga je lahko določiti?

Postavitev diagnoze v večini primerov ni preprosta, predvsem ker moramo pred tem izključiti druge resnejše bolezni ali poškodbe. Pri postavljanju diagnoze preobremenitveni sindrom sta najpomembnejši anamneza in klinična slika. Od diagnostičnih preiskav sta najpomembnejša ultrazvok in MRI. V poštev pride tudi slika RTG, ki sicer ne pokaže sprememb na kitah, nam pa je v pomoč za izključitev težav, ki izvirajo iz sprememb na kostnih strukturah. Zadnji čas velik pomen damo na MRI. Pred kratkim je bil objavljen odličen članek o vlogi MRI pri diagnosticiranju težav s kitami, predvsem v predelu stegnenice oziroma kolenu.

Kako zdravite preobremenitveni sindrom? V kakšni meri pomaga fizioterapija in drugi ukrepi? Ljudje s tem sindromom pogosto jemljejo protibolečinske tablete?

Zdravljenje preobremenitvenega sindroma je dolgotrajno, saj lahko traja tudi do šest mesecev. Dobro reagira na konservativno zdravljenje. Najpomembneje je zmanjšanje telesnih in športnih dejavnosti ter mirovanje, saj s tem ustavimo nadaljnje mikro poškodbe na kitah ter pospešimo obnovo struktur in zmanjšamo bolečine. Priporočamo nadaljevanje izvajanja dejavnosti, ki ne povzročajo bolečine. Odsvetujemo imobilizacijo boleče okončine, saj lahko pripelje do atrofije mišice in dolgoročnega poslabšanja stanja. Pri zdravljenju priporočamo tudi uporabo ledu zaradi hlajenja v akutni fazi, saj zmanjša oteklino in bolečino. Priporočljivi so tudi analgetiki.

Ko se zmanjša bolečina, priporočamo krepitev in raztezanje struktur, zato priporočamo izvajanje ekscentričnih vaj. Od drugih fizioterapevtskih metod priporočamo ultrazvok in elektrostimulacijo. Zadnja leta prinaša zelo dobre rezultate pri zdravljenju preobremenitvenega sindroma uporaba globinskih udarnih valov in laser.

Kaj priporočate našim bralcem v izogib preobremenitvenemu sindromu, saj vsakršno pretiravanje verjetno ni dobro?

Vsekakor zmernost in preventivo.

Ste vedeli, da …

se teniški komolec ne pojavlja le pri igranju tenisa, temveč tudi zaradi obremenitev pri pleskanju, zidanju in celo tipkanju? Drugi pogosti preobremenitveni sindromi so golferski komolec (pojavi se pri igralcih golfa, tenisa in pri metalcih), bolečine v zapestju in roki (z njim se pogosto soočajo šivilje, pianisti, strojepiske, vrtnarji in drugi), bolečine v sprednjem delu kolena (pojavlja se tudi v mirovanju, če na primer dolgo sedimo s pokrčenimi nogami, sicer pa pri teku, nogometu, atletiki, košarki, skakanju, pogosti hoji po stopnicah, počepanju …). Poznano je tudi vnetje ahilove tetive. Ta je izredno nepriljubljena predvsem pri rekreativnih športnikih, predvsem pri tekačih. Manj poznan pa je sindrom trenja iliotibialne vezi ali koleno tekačev, ki se pojavi po daljšem teku.


Ste vedeli, da …

se preobremenitveni sindrom pri kar 70 odstotkih rekreativcev pojavi vsaj enkrat? Pri mladoletnih osebah ta sindrom predstavlja od 30 do 60 odstotkov vseh težav, povezanih s športom. Pri odraslih pa je ta številka še višja.

Ste vedeli, da …

so novejše raziskave pokazale, da pri preobremenitvenem sindromu ne gre za vnetni proces? Jemanje nesteroidnih antirevmatikov torej ni potrebno – analgetiki pri tem sindromu zadostujejo. Učinkovito naj bi bilo zdravljenje s koncentrirano trombocitno plazmo.

 

A Pri preobremenitvenem sindromu gre za bolečine, ki se pojavljajo tako pri vrhunskih kot tudi pri rekreativnih športnikih.

B Lahko se pojavljajo pri ponavljajočih se gibih v službi.

C Vzroki: anatomske variacije ali trda tla, neprimerna oprema ali lastne napake pri treningu.