Z vami smo že od leta 2005...

Nova vrsta pomoči za otroke z aspergerjevim sindromom

V skupino motenj avtističnega spektra sodi tudi aspergerjev sindrom, ki ga vse pogosteje diagnosticirajo tudi v Sloveniji. Seveda je treba takšnega posameznika obravnavati celostno. Tako se zadnje čase tudi pri nas uveljavlja v tujini že zelo priznana pomoč z umetnostjo oziroma umetnostna terapija. Strokovnjakinja na tem področju je specialistka za pomoč z umetnostjo Vesna Vilčnik, dramska terapevtka in članica Društva SNOP – Društva za ustvarjalne dejavnosti in pomoč z umetnostjo.

 

 

 

Avtorica: Katja Štucin

Zakaj je pravzaprav pomembno, da otrok z aspergerjevim sindromom dobi dodatno pomoč? Kako ta motnja vpliva na njegovo življenje?

Obstaja svet nevrotipičnih in svet ljudi z avtističnim spektrom. Naša perspektiva in razumevanje – prav naš proces razmišljanja – je tako zelo drugačen od njihovega, kot da smo iz čisto drugega planeta ali vsaj iz popolnoma drugačnega kulturnega okolja. Od trenutka ko sem začela delati z dečkom, ki je imel visoko funkcionalni avtizem, sem bila očarana. Bil je tako fantastično drugačen, da me je vedno znova navduševal s svojimi domislicami, hkrati pa tragično nemočen v svojem nerazumevanju pravil nas, nevrotipičnih ljudi. Specialistično nalogo, v kateri opisujem dečkovo vedenje, razmišljanje in čustvovanje, sem pripravljala več let, saj je v tem času rasel, se razvijal in se spreminjal. Izkazalo se je, da je na njegov vsesplošni napredek pomembno vplivala tudi pomoč z dramsko umetnostjo oziroma dramska terapija, kot jo imenujejo v tujini. Deček je imel tudi nekaj pridruženih motenj, kar je pri osebah z avtizmom pogosto, med drugim selektivni mutizem. Ko sva se spoznala, je z mano komajda govoril, v zadnjem razredu osnovne šole pa je pred vsemi sošolci pogumno pripovedoval o zgodovini vlakov. To je bilo od nekdaj njegovo posebno zanimanje, kar je pri otrocih na spektru, še posebno otrocih z aspergerjevim sindromom, zelo pogosto. Ti otroci potrebujejo dodatno pomoč, zato da lahko zasijejo v vsej svoji veličini. Pogosto so veliko bolj pametni, spretni in ustvarjalni, kot to znajo oziroma zmorejo pokazati.

Kaj je pravzaprav umetnostna terapija? Kaj vključuje, kako poteka?

Umetnostno terapijo oz. pomoč z umetnostjo je pri nas mogoče študirati na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Danes je to drugostopenjski magistrski študijski program, pred leti je bil to podiplomski specialistični študij, kjer smo izbirali med dramsko, glasbeno, gibalno/plesno in likovno pomočjo z umetnostjo. Meni je bila najbolj blizu drama, saj se v njej prepletajo vse druge umetniške zvrsti in jo doživljam najbolj celostno. Gre za metodo, kjer poteka pomoč skozi proces doživljanja, izražanja in ustvarjanja z različnimi umetnostnimi izraznimi sredstvi. Takšne skupinske delavnice imamo za predšolske otroke z avtizmom in njihove starše vsak prvi petek v Igralnici pod mavrico v Celju. Individualna srečanja pa običajno potekajo kar na otrokovem domu, kjer se počuti domače in varno. V delovnem procesu izhajam iz metode EBL (Emerging body language) M. Rutten Saris, s pomočjo katere ocenim, na kateri stopnji čustvenega in socialnega razvoja se nahaja otrok. Skupaj s starši se dogovorimo za cilje, ki jih bomo skušali doseči pri individualni ali/in skupinski obravnavi. Pri predšolskih otrocih z avtizmom je zelo učinkovita igralna terapija in igra z lutkami, pri osnovnošolskih otrocih z aspergerjevim sindromom in drugimi pridruženimi motnjami (ADD, ADHD, učne težave) pa improvizacije, igre vlog in čuječnost za razvijanje socialnih veščin, boljšo verbalno in neverbalno komunikacijo, prepoznavanje čustev ter doseganje večje pozornosti in koncentracije.

Omenili ste nerazumevanje socialnih pravil. Otroci z aspergerjevim sindromom so zelo posebni v stiku z drugimi ljudmi, tudi sovrstniki. Kako jim na tem področju umetnostna terapija lahko pomaga?

Motnje avtističnega spektra so danes žal že tako pogoste, da niso več popolna neznanka. Jasno je, da gre za razvojno-nevrološko motnjo, ki se kaže kot bistveno spremenjeno vedenje predvsem na področju socialne interakcije ter verbalne in neverbalne komunikacije. To so otroci, ki bi se radi igrali pa se igrajo na tako poseben način, da se jih drugi pogosto izogibajo ali celo bojijo. Običajno si želijo prijateljev, pa jih ne znajo pridobiti. Ne zanimajo jih modni trendi oblačil in igrač, v interakciji posegajo v oseben prostor, so neobičajno tihi, pretirano zgovorni ali govorijo pretežno angleško, ne znajo se dogovarjati, pogosto so ukazovalni. Če se ne naučijo družbeno sprejemljivo stopati v odnos z drugim, se lahko začnejo zapirati vase, povečana stopnja stresa pa pogosto vodi do anksioznosti in depresije. Ko otroke postavimo na »gledališki oder«, kjer lahko v varnem okolju svojega doma s terapevtom, starši ali sovrstniki preizkušajo socialne spretnosti, pa se slej ko prej tudi na odru svojega resničnega življenja veliko bolje znajdejo.

Lahko opišete kakšen konkreten primer?

Vsakega otroka obravnavam individualno, vendar hkrati celostno. Vsak ima svojo življenjsko zgodbo, posebnosti, primanjkljaje in talente. Eden od dečkov je trenutno v drugi triadi osnovne šole. Lani so starše opozorili na dečkovo agresivno vedenje med odmori in neprilagojeno vedenje med poukom. Sprva sem dečka spremljala in opazovala v šoli ter posumila na disleksijo. Izkazalo se je, da ima tako disleksijo kot skotopični sindrom, dobil pa je tudi nova očala z večjo dioptrijo. Z razrednikom in specialno pedagoginjo smo se dogovorili za prilagoditve med usvajanjem učne snovi in pri pisanju testov. Na šoli sem organizirala predavanje za učitelje, dečka pa redno obiskovala na domu, kjer smo v družinskem krogu spoznavali čustva ter nove vzorce vedenj s pomočjo iger vlog, improvizacij, kiparjenja, risanja, itd. Nepozabno doživetje je bil »family building« med poletnimi počitnicami, kjer smo imeli tri dni intenzivne vaje. Danes dečka v šoli skoraj ne prepoznajo. Med poukom sodeluje, pri testih dosega odlične rezultate, kadar je v stiski, se umakne in ne napade. Ta uspeh je sad našega skupnega dela, še posebno pa dečkove lastne dejavnosti.

Več kot očitno gre za zelo učinkovito terapijo, ki se slej ko prej dotakne vseh članov družine. Mogoče premalokrat izpostavimo, da se v družini z otrokom, ki ima avtizem, pogosto na stranski tir postavlja sorojence, starši pa tako ali tako nimajo časa zase …

Drži. Tudi sama sem prišla do iste ugotovitve. Očetje pogosto ne zmorejo ostati v taki družini ali pa se umaknejo iz vzgoje, čeprav bi prav oni lahko bili čustveni steber družine in varen pristan. Sorojenci poskušajo na svojem tiru nekako preživeti, mamice pa so vsestransko angažirane. Na vseh koncih se razdajajo, iščejo rešitve po forumih, šle bi na konec sveta, da bi pomagale otroku, zase in za odnos z možem pa jim zmanjkuje moči. Zato sem za mamice organizirala plesne meditacije, kjer se lahko razbremenijo, izrazijo in sprostijo. Srečujemo se vsak ponedeljek v Centru FM v Trzinu.

 

A Ustvarjalne delavnice in pomoč z umetnostjo se bistveno razlikujejo po vsebini in učinku.

B Dramska terapija pomaga otroku z aspergerjevim sindromom razvijati socialne veščine.

C S pomočjo vadbe čuječnosti povečamo pozornost ter koncentracijo in se sprostimo.