Ledvični kamni. Težava, s katero se spopada približno dvajsetina prebivalstva, največkrat teži predstavnike moškega spola, prizadene pa lahko tudi ženske. Zdravljenje lahko poteka povsem preprosto z gibanjem in veliko mero tekočine, pri večjih strukturah pa zdravniki posežejo po sodobnejših metodah, v nekaterih primerih tudi invazivnih posegih. Vse je odvisno od lege, velikosti in sestave.
Avtorica: Nika Arsovski
Težave pogostejše v sušnih krajih in poletnih mesecih
Nastanek sečnih kamnov je pogojen z nasičenostjo seča s soljo, ki se iz njega izloča, pa tudi kadar v seču ni snovi, ki bi preprečevale nastajanje struktur. Ledvični kamni so sečni kamni, ki nastanejo v ledvicah iz odpadnih snovi, ki se izločijo v urinu, sprva kot zelo drobne, z leti pa kot vedno večje strukture. Proces nastajanja se prične s kristalizacijo snovi v prenasičenem urinu, med seboj pa ločimo več različnih vrst kamnov. Najpogostejši so kalcij oksalatni kamni in kalcij fosfatni kamni, ki nastanejo zaradi povišanja koncentracije kalcija v urinu zaradi različnih dejavnikov, vse od okužb, osteoporoze in kostnih tumorjev.
Desetino struktur predstavljajo uratni kamni iz sečne kisline, ki so lahko povezani s putiko, nekaj manj deleža pa struvitni kamni, ki so povezani z bakterijskimi okužbami urina. Poznamo tudi cistinske kamne, ki lahko nakazujejo na prirojene motnje v absorpciji cistina. Snovi se v urinu kristalizirajo glede na sestavo urina in njegovo kislost, tako uratni, oksalatni in cistinski kamni nastajajo v kislem, struvitni v bazičnem ter kalcijevi v nevtralnem urinu. Z ledvičnimi kamni se vsaj enkrat v življenju spopade približno pet odstotkov ljudi, medtem ko so številke v sušnih krajih še nekoliko višje, pogosteje se težave pojavljajo tudi v poletnem času, saj je pri ljudeh bolj prisotna dehidracija.
Veliko več težav povzročajo moškim
saj so pri njih skoraj trikrat pogostejše, najbolj na udaru so posamezniki med 20. in 45. letom starosti, predvsem tisti, ki so napad že preboleli ali pa se s tem sooča kateri izmed sorodnikov. Glavna vzroka sta obstrukcija urinalnega trakta in okužba. Na sam nastanek pa vplivajo tudi presnovne motnje, prirojene anatomske anomalije in odtočne motnje pri benigni hiperplaziji prostate. K nastanku kamnov prispeva tudi prehrana, bogata z živalskimi proteini, rafiniranimi sladkorji in revna z vlakninami. Verjetnost za nastanek po drugi strani zmanjšuje kalij, ki spodbuja izločanje citrata v seč, ta pa zavira tvorbo kristalov, učinkovita naj bi bila tudi uporaba magnezija.
Odstranitev ali opazovanje?
Med najpogostejše simptome uvrščamo hudo bolečino, ki nastane v trenutku in izžareva proti splovilu v stegno. Pojavi se v spodnjem delu hrbta s pogostim bolečim sevanjem v dimlje. Te bolečine največkrat občutimo ob spuščanju sečnih kamnov po sečevodu. Zaradi draženja sečevoda se ta krči in tako povzroča hude bolečine v ledvicah. Te minejo, ko ledvični kamni končno zdrsnejo v mehur.
Krčevite bolečine spremljajo tudi slabost, bruhanje, napihnjen trebuh, povišana telesna temperatura, krvav urin in pogosto uriniranje. Ob tovrstnih znakih je potrebno obiskati zdravnika, ki postavi diagnozo na podlagi kliničnega pregleda in preiskave urina. »Ledvične kamne zdravimo takrat, ko nam povzročajo težave, kot so bolečine, makroskopske ali mikroskopske krvavitve. Ledvične kamne zdravimo, če so večji od 15 mm, če je pridružena okužba, ko je prisotna razširitev votlega sistema ledvic ali če kamen ovira odtok urina iz ledvice ali dela ledvice.
Sprotno odstranjevanje kamnov je potrebno pri osebah, ki so nagnjene k nastajanju kamnov iz takšnega ali drugačnega razloga. Manjše kamne odstranjujemo tudi takrat, ko oseba opravlja določene poklice, kjer ne sme priti do napada ledvičnih kamnov, npr. piloti, osebe, ki delajo na višini … Za odstranitev kamnov se odločimo tudi takrat, ko se na letnih kontrolah velikost kamnov veča. Povedano drugače, kamne lahko opazujemo, če so ti manjši od 15 mm, če nam ne delajo težav in ko ni pridružena sočasna bakterijska okužba,« pojasni asist. Jure Bizjak, dr. med., FEBU, specialist urolog z Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Zdravljenje je nato odvisno od velikosti, sestave in preostalih dejavnikov, medtem ko manjše lahko izločimo že z zadostno mero tekočine in gibanjem.
Drobljenje kamnov je ambulantni poseg
»Metod za zdravljenje ledvičnih kamnov je več, vse od manj invazivnega konzervativnega zdravljenja, ki obsega zdravila, pitja več tekočin, dosti gibanja, pa vse do najinvazivnejše odprte kirurgije. Vmes je paleta zelo sodobnih metod, kot je zunajtelesno drobljenje kamnov (ESWL), endoskopsko zdravljenje po naravnih poteh in drobljenje kamnov s pomočjo laserja (URS-ureterorenoskopija), endoskopsko zdravljenje, kjer dostopamo do ledvice preko kože z instrumenti debeline do 1 cm (PCNL ‒ perkutana nefrolitotomija) ter laparoskopsko odstranjevanje kamnov. Uratne kamne, ki predstavljajo približno deset odstotkov vseh kamnov, zdravimo z zdravili.
Ti se topijo, če alkaliziramo urin,« pove urolog, na izbiro metode pa vpliva velikost, lega, sestava oz. trdota kamna in dostopnost ter usposobljenost do omenjenih metod. Manjše kamne v sečevodu sprva nekaj časa opazujejo, ker se večino kamnov, manjših od 5 mm, izloči povsem naravno. Za večje kamne v ledvici uporabljajo perkutano nefrolitotomijo, med sodobnimi metodami pa se vedno bolj uveljavlja tudi zunajtelesno drobljenje kamnov. To je ambulanti poseg, čeprav takšne bolnike še vedno hospitalizirajo.
Za poseg ni potrebna uporaba anestezije, čas terapije pa je odvisen od lege kamna. Če kamen leži v sečevodu, je čas terapije daljši, če pa leži v ledvici, pa krajši. Tak poseg traja od pol do ene ure. Poseg se konča predčasno, če se kamen med terapijo podrobi. Pri tej metodi ni nobene rane. Udarni valovi, ki se proizvajajo v generatorju, potujejo preko vodnega medija in se koncentrirajo v eni točki oz. manjšem področju, ki ga imenujemo fokus. Ta fokus potem s pomočjo rentgenskih žarkov ali ultrazvoka pozicionirajo na kamen, ki ga želijo drobiti.
Zdravljenje kamnov brez hujših posledic
»Za zunajtelesno drobljenje kamnov se odločimo, če je kamen manjši od 2 cm. Uspeh drobljenja je odvisen od sestave oz. trdote kamna. Trdoto najbolje ocenimo s pomočjo CT-ja. Nekateri kamni so pretrdi in se s pomočjo te metode ne bodo drobili. Uspeh je odvisen tudi od lokacije kamna. Ta metoda je primerna za zdravljenje kamnov v začetnem delu sečevoda, za kamne, ki se nahajajo v ledvičnem mehu, in kamne, ki se nahajajo v čašicah zgornje in srednje skupine ledvic.
Uspeh je ne nazadnje odvisen od habitusa bolnika. Ni primerna za bolnike, ki so prekomerno prehranjeni, ki imajo pridruženo okužbo ali prejemajo zdravila za redčenje krvi,« pojasnjuje sogovornik, ki objasni, da ESWL večinoma ne povzroča hujših posledic. V nekaterih primerih lahko pride do poškodbe ledvice in krvavitev ali pojava hematoma, vendar se tovrstne težave ustavijo same, sčasoma pa hematom izgine. »Spomnim se dveh primerov, ko smo morali ledvico operativno odstraniti, ker je bila poškodba prehuda. Ne smemo drobiti kamnov pri bolnikih, ki prejemajo zdravila za redčenje krvi, ker pri teh bolnikih lažje pride do krvavitve. Pozorni moramo biti, če je prisotna še hkratna okužba.
Prisotnost okužbe
V tem primeru moramo okužbo prej z antibiotikom pozdraviti in šele nato drobiti. Kot že rečeno, pa večjih problemov ni, tak bolnik se lahko vrne na delo takoj po končani hospitalizaciji. Gibati in piti mora čim več, da se drobir lažje izloči,« še svetuje zdravnik. Tovrstni nasvet je najbolje upoštevati tudi vsem, ki bi se tovrstnim težavam radi izognili. Čeprav so ledvični kamni pogojeni s številnimi dejavniki, na katere ne moremo vplivati, pa lahko z nekaterimi spremembami omilimo ali vplivamo na preostale. Strokovnjaki tako svetujejo izogibanje živilom z veliko vsebnostjo kalcijevega oksalata, ki so eden najpogostejših povzročiteljev ledvičnih kamnov.
V to skupino živil spadajo čokolada, grozdje, fižol, orehi, jagode … Priporočljivo je zmanjšati količino hrane, ki povečuje koncentracijo sečne kisline v krvi in urinu, kot so pivski kvas, drobovina, ribe in preostalo meso. Izogibati se je dobro napitkom, ki privedejo do dehidracije, saj se s tem poveča verjetnost za nastanek kamnov, prav tako pa povečati vnos tekočine. Razmisliti je treba tudi o zmanjšanju količine soli. Ker se napad ledvičnih kamnov v desetih letih ponovi pri kar polovici bolnikov, je pomembno, da po prvem napadu razmislimo o spremembi življenjskega sloga.
Za vsak kamen je optimalna ena metoda, ki je res odvisna od lege, velikosti in pa sestave kamna.
»Za zunajtelesno drobljenje kamnov se odločimo takrat, ko je kamen manjši od 2 cm. Uspeh drobljenja je odvisen od sestave oz. trdote kamna. Trdoto najbolje ocenimo s pomočjo CT-ja. Nekateri kamni so pretrdi in se s pomočjo te metode ne bodo drobili. Uspeh je odvisen tudi od lokacije kamna.«
