»V prvi polovici 20. stoletja je v spolnosti veljalo nenapisano pravilo, da je ta za moškega ‘pravica’, za ženo pa ‘dolžnost’. Kar je bilo po svoje logično, saj je bil moški orgazem nujen za zaploditev otroka, ‘užitek’ je bil pri tem le postranska ‘škoda’, ki se mu pač ni dalo izogniti,« spomni pisateljica Milena Miklavčič, avtorica knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Dandanes je spolnost za oba pravica, pogosto pa za oba žal tudi dolžnost. Že leta namreč narašča število parov, ki se »trudijo«, da bi spočeli otroka. Užitek pri tem pogosto izostane, mnogi se naposled odločijo za zdravljenje neplodnosti. O neplodnosti smo se pogovarjali s prof. dr. Edo Vrtačnik Bokal, dr. med., predstojnico KO za reprodukcijo pri UKC Ljubljana. O možnih vzrokih za ta vse pogostejši pojav pa tudi s slovenskim naravovarstvenikom in raziskovalcem Antonom Komatom.
»O neplodnosti govorimo, kadar par ne zanosi v enem letu rednih, nezaščitenih spolnih odnosov, to pomeni vsaj trikrat tedensko. To velja za tiste pare, kjer je ženska mlajša od 35 let. S tistimi pari, kjer je ženska starejša, se začnemo reproduktivni ginekologi ukvarjati že po šestih mesecih, ko ženska ne zanosi,« razloži prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal.
Za spolnost si je treba vzeti čas
»Če so naši pradedje pred sto leti morali biti z žensko trikrat na dan, je to pravilo do današnjih dni postalo zelo ohlapno. Ženske, ki se jim moški približa vsaj trikrat mesečno, sodijo že med srečnice. Nekoč je veljalo, da so bile ženske tiste, ki jih je bolela glava, danes se je ta ‘bolezen’ prenesla na moški svet. Nekoč so bili moški ‒ skozi dnevne obveznosti ‒ ‘obremenjeni’ zgolj s petimi stvarmi: jesti, piti, veliko delati, moliti in se onegaviti. Urnik sodobnega odraslega, zrelega moškega, je veliko bolj ubijalski. Službene obveznosti v praviloma ubijalskem, zelo nenaravnem okolju trajajo domala ves dan.
Stres ne ubija le razpoloženja, vpliva tudi na spolne želje. Če je v zvezi, ga ob sedmih, ko se vrne iz službe, doma čakajo družina, obveznosti do otrok, če jih seveda ima. Mnogi se zato, da ohranjajo notranje ravnotežje, ukvarjajo s športom. Drugi se doma po liniji najmanjšega upora vržejo pred TV ali (ponovno) pred računalnik,« meni Milena Miklavčič. In kje je čas za spolnost? Pogosto se prikrajšamo prav za intimne trenutke v dvoje. Čas pa teče in ljudje nismo vedno mlajši.
Pare obravnavamo individualno
Ne samo da ni časa, volje ali pravega razpoloženja. »Potrebno je razmišljati tudi o situacijah, ki kažejo na neplodnost – takrat ne čakamo. To je v primerih, kadar ženska nima menstruacije ali če ugotovimo, da nima ovulatornih ciklusov, kar je najpogosteje pri ženskah s policističnimi jajčniki. Tukaj z zdravili spodbujamo jajčnike, da pride do ovulacije. Za hitrejšo obravnavo je tudi pomembno vedeti, ali je bila ženska operirana v trebušni votlini ali je imela vnetje rodil, kar povzroča nastanek zarastlin, ki spremenijo anatomijo rodil in je oploditev otežena ali ni mogoča. Pri moških je pomemben podatek, da so bili v otroštvu operirani zaradi nespuščenih testisov. Tukaj je pričakovati slabšo kakovost semena. Vedno bolj obravnavamo pare individualno, na splošno pa se držimo povedanega,« razloži prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal.
Med vzroki neplodnosti tudi »starost«
»Včasih je bilo največ vzrokov za neplodnost zaradi zarastlin po prebolelih vnetjih rodil, danes pa sta med vodilnimi vzroki endometrioza in moški vzrok neplodnosti. Pomemben vzrok je odlašanje starševstva na kasnejši čas. Vemo, da plodnost po 35. letu pomembno pada, po 40. letu pa zelo izrazito pade. Ne pade samo število, temveč tudi kakovost jajčnih celic, če pa že pridemo do oploditve, je tudi pogostost spontanega splava mnogo večja pri starejših ženskah,« razloži prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal.
V zdravljenje vključujejo ženske do 43. leta, kar ena tretjina jih pride na zdravljenje starejših od 35 let. Stopnja nosečnosti pri teh je bistveno nižja v primerjavi z mlajšimi ženskami. »V neki študiji, kjer smo ocenjevali zbirno stopnjo živorojenih otrok po postopkih zunajtelesne oploditve (IVF), smo pri trikratni ponovitvi pri ženskah do 35 let prišli do stopnje nosečnosti blizu 60 odstotkov, pri starejših od 35 let pa do 28 odstotkov. Postopki osemenitve (IUI) so mnogo manj uspešni od navedenih in primerni samo pri tistih, kjer gre za blagi moški vzrok neplodnosti, nepojasnjeno neplodnost in prehodne jajcevode. V tem primeru je zbirna stopnja nosečnosti od 10 do 12 odstotkov.«
Nevarne kemične snovi civilizacije
Poleg pomanjkanja časa, stresa in odlašanja starševstva pa seveda ne moremo mimo okoljskih dejavnikov. V človekovem vsakdanjem okolju se nahaja približno 1000 najpogosteje rabljenih kemikalij. Med njimi so tudi sintetične, ki imajo učinek rušilcev hormonskega ravnovesja (HDC – Hormone Disrupting Chemicals, tudi EDC – Endocrine Disrupting Chemicals). »Rušilno delovanje HDC-jev nam jasno sporoča, kako tesno je človek vpet v evolucijo življenja in v splet ekosistema. Kjer koli živimo, bodisi v megapolisih razvitega sveta bodisi v divjinah Aljaske ali Sibirije, vsepovsod v naših telesih kopičimo nevarne kemične smeti civilizacije.
Usoda ptic na nebu, kitov v morju ali belih polarnih medvedov je tudi naša usoda. Temeljni fiziološki procesi so skupni vsem vretenčarjem in so ostali nespremenjeni stotine milijonov let evolucije. Slednja v vsej pestrosti variira obliko (morfologijo) organizmov, kaj malo pa menja biokemične procese v njih. Estrogen v krvi orlice je enak tistemu pri ženskah, testosteron maskulinizira petelina tako kot moškega. Pogostnost raka pri ribah, razvojne anomalije žab, pojav interseksualnih aligatorjev, vedenjske motnje ptic, neplodnost belih medvedov, razpad imunskega sistema delfinov, smrtonosna obolenja tjulnjev, vse to se lahko dogodi in se dogaja tudi človeku, vsem nam, tebi in meni,« brez dlake na jeziku razlaga naravovarstvenik in avtor knjige Če boste molčali, bodo kamni govorili.
Porušeno hormonsko ravnovesje
Pri zdravljenju neplodnosti je običajno prisotna tudi hormonska terapija. »Pri inseminaciji (IUI) lahko izvajamo postopek tudi v spontanem ciklusu, brez hormonske terapije, ampak ti rezultati so zelo slabi. Običajno uporabimo blago hormonsko stimulacijo, saj moramo pridobiti enega oziroma največ dva folikla, da se izognemo večplodni nosečnosti. Pri postopkih zunajtelesne oploditve (IVF) pa postopek v grobem delimo na dva dela: kliničen in laboratorijski del.
V kliničnem delu spodbujamo jajčnike s hormoni (ženske se naučijo, kako si lahko dajejo same injekcije s hormoni doma), hodijo na ultrazvočne preiskave (do štirikrat), ko so folikli dovolj veliki, jih aspiriramo skozi nožnico, foliklovo tekočino oddamo v laboratorij, kjer pod mikroskopom poiščejo jajčne celice, istočasno prinesejo partnerji seme in pri klasičnem IVF-ju združimo seme in jajčne celice,« pove prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal in razloži še postopek pri moškem vzroku neplodnosti. »V tem primeru uporabljamo metodo neposrednega vnosa semenčice v citoplazmo jajčne celice (ICSI). V laboratoriju za oploditev z biomedicinsko pomočjo pod posebnim invertnim mikroskopom v vsako jajčno celico vstavimo en spermij.«
Kako naprej?
Število neplodnih parov ne narašča več. Kakor kaže, smo v Sloveniji dosegli plato. To ni posledica manj vzrokov za neplodnost, ampak je trenutno pri nas manj žensk v reproduktivnem obdobju. Potrebno je torej tudi razmišljati o problemu natalitete. Sicer pa se na reprodukcijskem oddelku ne ukvarjajo samo z neplodnostjo, ampak znanje iz postopkov zunajtelesne oploditve uporabljajo tudi pri ženskah, katerim zaradi bolezni shranijo genetski material. »To so na primer ženske, ki imajo obsežno endometriozo in predvidevamo, da jim lahko v prihodnosti jajčniki zaradi tega odpovejo, ženske z določenimi avtoimunimi boleznimi, ki povzročajo prezgodnje popuščanje jajčnikov in odpoved, ženske, ki so pred kemo- ali radioterapijo, ki deluje negativno na jajčnike in zmanjšuje ovarijsko rezervo jajčnikov, lahko pa jajčnike tudi popolnoma uniči.
Tudi pri nekaterih kroničnih boleznih pride do prezgodnjega popuščanja jajčnikov in tudi v tem primeru je smiselno napotiti takšno pacientko do reproduktivnega ginekologa,« razloži prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal. Pri moških spravijo seme, pri ženskah pa jajčne celice, izjemoma zarodke ali ovarijsko tkivo.
Vedno več je samskih
»Danes je vedno več samskih. Imajo svojega ´partnerja za seks´ ali še to ne. Na otroke ne mislijo, ker jim ta predstavlja oviro na poti do kariere. Pogosto se v naši, slovenski družbi spotikamo ob splave. Mislim, da bi nas morala bolj skrbeti neplodnost tako žensk kot tudi moških. Ta je v skokovitem porastu. Razlogi zanjo bi se našli predvsem v stvareh, ki nam ‒ po drugi strani ‒ nudijo užitke. To pa je način življenja, prehrana, prepozno odločanje za prvega otroka. Pa verjetno še marsikaj, za kar sicer še ni pravih dokazov, ali pa so, pa se o njih ne sme govoriti ‒ uporaba kontracepcije, na primer.« Milena Miklavčič
Komu zvoni?
»Kako smo lahko spregledali toliko svaril, ki nam jih pošilja narava? Zakaj se še danes bojimo pogledati resnici v obraz? HDC-ji se nahajajo v organizmih in se z njimi kot dih smrti širijo skozi biosfero v prostoru in času. Zaradi teh lastnosti se lahko pojavijo kjer koli in kadar koli in v kakršnih koli koncentracijah. Dokler ne bomo spoštovali življenja na planetu, nas bosta naša nespamet in kaotičnost naravnega reda stvari postavljali v vlogo poskusnih podgan planetarnega eksperimenta, ki smo si ga sami zakuhali. Na ta način smo potisnjeni hkrati v vlogo žrtve, lopova in detektiva. Malce shizofreno, kajne?« Anton Komat
