Z vami smo že od leta 2005...

Novosti o multipli sklerozi

Multipla skleroza (MS) je najpogostejša bolezen centralnega živčnega sistema pri mlajših osebah, za katero ne poznamo niti vzroka niti zdravila. Vemo pa, da je avtoimunska bolezen, ni dedna in nalezljiva bolezen. Najpogostejši simptom pri multipli sklerozi je utrujenost. Pri tej bolezni namreč pride do poškodb zaščitne ovojnice živčne celice. Zaradi tega se informacije preko živcev ne prenašajo in tako prihaja do težav kognitivnega mišljenja, okvar vida, sluha, spodnjih in zgornjih okončin, izgube ravnotežja, inkontinence, itd. O novostih pri zdravljenju smo se med drugim pogovarjali z asist. dr. Alenko Horvat Ledinek, dr. med.

 

 

 

Avtorica: Katja Štucin

Vemo, da je MS neozdravljiva. Kakšen je torej pomen samega zdravljenja?

Pomen zgodnjega zdravljenja je, da se upočasni bolezenski proces in zato se odločamo za zdravljenje že v prvem zagonu in tako podaljšamo čas, ko se bolezen prevesi v napredujoči potek in je povezana z napredovanjem stopnje prizadetosti bolnika. Pri tem je zelo pomembno, da pri zdravljenju bolnik dejavno sodeluje in da se mu nudi podpora, tako pri sprejemanju bolezni kot tudi pri obvladovanju neželenih učinkov.

Potemtakem morava še enkrat več poudariti, da se je treba zdraviti in terapijo tudi redno izvajati. Doslednost je torej zelo pomembna, da se zaustavi napredovanje?

Pomembno je, da naredimo načrt zdravljenja in da je bolnik dejavno udeležen v procesu zdravljenja. Bolnik mora biti dejaven, kar pomeni, da redno jemlje terapijo. Le v takem primeru lahko vsi skupaj dosežemo zastavljene cilje, ki so kakovostno življenje bolnika, ki se bo lahko vključil v družbo in bo telesno dejaven.

Kako se v tem oziru lahko poveča adherenca? Morda je prav, da pojasniva, da izraz adherenca pomeni sodelovanje,  partnerstvo  in  uravnoteženost  odnosa  z  bolnikom.  Običajno  se  uporablja  v povezavi  z  jemanjem  zdravil  in  pomeni  pravilno  in  redno  jemanje  zdravil v daljšem obdobju z upoštevanjem dejavne vloge bolnika.

Adherenca je zagotovljena takrat, ko bolnik sledi našim navodilom zdravljenja in seveda razume pomen rednega jemanja zdravil. Mora razumeti, kako bolezen poteka, kaj želimo z zdravljenjem doseči in hkrati sprejeti neželene učinke. Ob vsem tem mu morajo biti zdravstveni delavci na voljo. Lahko izpostavim, da naše sestre bolnikom zelo pomagajo pri obvladovanju neželenih učinkov. Seveda pa mora bolnik pri vsem tem dejavno sodelovati. Preprosto in logično je, da če bo bolnik motiviran, bomo dosegli dobro adherenco. Hkrati pa velja izpostaviti še, da jo lahko izboljšamo, če vključimo svojce in prijatelje. Ne nazadnje naj omenim tudi nove aplikacije, ki jih uporablja predvsem mlajša populacija, namenjene pa so opozarjanju glede rednega jemanja zdravila. Torej, obstajajo sodobni načini, ki so prijaznejši uporabnikom.

Kakšne pa so vaše izkušnje iz prakse?

Kakšne nove raziskave nimamo, je bila pa na naši kliniki izvedena raziskava v obdobju pred prihodom tablet. Takrat, lahko rečem, je bila adherenca zelo visoka, med 80 in 90 odstotki, kar je primerljivo z drugimi evropskimi težavami. Če se še nekoliko zadržimo pri statistiki, lahko dodamo, da v Sloveniji za MS zboli veliko ljudi. Diagnoza se največkrat postavi nekje od 20. pa do 40. leta starosti, zelo redko pred 12. in po 55. letom starosti. V Sloveniji je več kot 2500 oseb z multiplo sklerozo, več žensk kot moških. Slednjih je približno ena tretjina.

Kako poteka samo zdravljenje?

Zdravljenje MS je usmerjeno v zdravljenje zagonov bolezni, preprečevanje novih zagonov bolezni, zdravljenje napredujočih oblik MS, simptomatsko zdravljenje in nevrorehabilitacijo. Zagon bolezni je sicer pojav novih motenj (simptomov) ali ponovitev prejšnjih, ki trajajo najmanj 24 ur. O ponovnem zagonu govorimo, če se novi simptomi pojavijo mesec dni po prejšnjem zagonu. Zagone bolezni zdravimo z infuzijami kortikosteroidov, njihov terapevtski učinek pa je zmanjšanje vnetja in skrajšanje trajanja kliničnega zagona. Stranski učinki zdravljenja s kortikosteroidi so kovinski okus v ustih, rdečica obraza, nespečnost in pri dolgoletni uporabi osteoporoza. Vedno je potrebno zaščititi želodčno sluznico. Z imunomodulatornimi zdravili lahko vplivamo na potek bolezni, ki še imajo zagone bolezni. Upočasnimo napredovanje bolezni, omogočimo daljšo socialno in telesno dejavnost in izboljšamo kakovost življenja. Da lahko predpišemo imunomodulatorno zdravilo, moramo zadostiti določenim kriterijem. Boljše razumevanje samega bolezenskega procesa je pripeljalo ne samo do razvoja novih zdravil, temveč tudi do raziskav, ki so pokazale, kako pomembno je zgodnje zdravljenje bolezni, to pomeni zdravljenje že prvega zagona bolezni, ki predstavlja tveganje, da se bo razvila MS.

Medicina torej vseskozi napreduje, kako natančno je to na področju MS? Kako se spreminja način zdravljenja? Je tudi v zadnjem obdobju na voljo vse več zdravil? So novosti tudi na področju aplikacij?

V bistvu so načini zdravljenja v zadnjih dveh letih približno enaki. Lahko pa rečemo, da je izbira zdravil večja, od injekcijskih zdravil, tablet, infuzijskih zdravil, itd. Se pa spreminja pogostost jemanja. Vse več se poudarja osebni pristop, se pravi, da se individualno odločamo o terapiji za posameznega bolnika. Seveda veljajo splošna priporočila, ki jih vzamemo v obzir, potem pa pristopamo od primera do primera različno. Kar se aplikacij tiče, lahko injekcijska zdravila apliciramo v podkožje vsakih štirinajst dni ali celo trikrat tedensko. Pri novih zdravilih, ki so visoko učinkovita in so v obliki infuzij pa denimo na vsake štiri tedne ali pa le v dveh ciklusih, v dveh zaporednih letih. V prihodnosti pričakujemo startna biološka zdravila, ki bodo še upočasnila bolezenski proces. Novosti se bodo zagotovo dogajale. Vse to pa s ciljem izboljšanja učinkovitosti, varnosti in da bo zdravljenje čim bolj primerno za vsakega bolnika. Kot rečeno, je v ospredju individualni pristop.

Kako se je razlikovala kakovost življenja bolnikov z MS včasih v primerjavi z danes.

Že podatek, da smo pred tremi desetletji imeli le dve zdravili za zdravljenje, je dovolj zgovoren. S temi zdravili smo podaljšali prehod v napredujočo fazo bolezenskega procesa. Potem smo začeli zdraviti prvi zagon bolezni, naš trenutni cilj pa je, da bolnik nima nobenih znakov aktivnosti bolezni. S tem je bolnik stabilen in njegova kakovost življenja je boljša. Boljše razumevanje patološkega procesa je torej vodilo do velikih odkritij, tako na področju zgodnje postavitve diagnoze kot na področju zdravljenja. Še enkrat več je treba poudariti, da je pri tem zelo pomemben zgodnji začetek zdravljenja. Prav z njim se lahko podaljša čas, ko se bolezen prevesi v napredujoči potek. S tem pa je – kot rečeno – povezano napredovanje stopnje prizadetosti bolnika. S takim pristopom zdravljenja želimo in se trudimo osebam z MS omogočiti dobro kakovost življenja. Še enkrat več velja poudariti, da je ključnega pomena dejavno sodelovanje bolnika, ki pa mu po drugi strani morajo nuditi dobro podporo svojci ter prijatelji in strokovno osebje, tako pri sprejemanju bolezni kot tudi pri obvladovanju neželenih učinkov.

 

Pomembno je, da se naredi načrt zdravljenja in da bolnik nosi svojo odgovornost.

Adherenca je zagotovljena takrat, ko bolnik razume pomen zdravljenja.

C Trenutni cilj zdravljenja je, da bolnik z MS nima nobenih znakov aktivnosti bolezni.