Z vami smo že od leta 2005...

Piki žuželk

S pomladjo se prebudijo žuželke. Klopi se že sončijo na travnikih, čebele brenčijo in letajo s cveta na cvet, srečevati se začnemo s komarji, na potovanjih pa nam preglavice lahko povzročajo posteljne stenice. Večina pikov je nenevarnih, pri občutljivejših se razvije alergijska reakcija, lahko pa žuželke prenašajo resnejše bolezni. 

 

 

 

 

Maša Robič, dr. med.

Kako ravnati pri piku čebele, ose, sršena ali čmrlja

Čebela, osa, sršen in čmrlj spadajo v skupino kožekrilcev in pičijo človeka, kadar se počutijo ogrožene. Razen čebele nobena od zgoraj naštetih žuželk nima žela. Ob piku čebele moramo najprej odstraniti želo, saj se strup absorbira v prvih 20 sekundah po piku. Ne poslužujemo se stiskanja ali uporabe pincete, saj ob tem lahko pride do predrtja strupne vrečke, kar bi povzročilo večji vnos strupa v kožo. S čimprejšnjo odstranitvijo zmanjšamo nastanek otekline in bolečino. Prizadeti predel nato speremo pod tekočo vodo z milom, osušimo in blago lokalno reakcijo nato hladimo s hladnim obkladkom in kasneje s hladilnim gelom ali kremo z antihistaminikom, ki oblaži oteklino in srbenje. Dobite ju v lekarni brez recepta. Običajno so piki nenevarni in povzročijo le blago lokalno kožno reakcijo z oteklino, bolečino in rdečino. Predrtje kože s pikom pa predstavlja priložnost za vdor kožnih bakterij v podkožje, zato se na mestu pika lahko pojavi okužba kože in podkožja (šen, celulitis). To prepoznamo po tem, da se oteklina in rdečina širita kljub upoštevanju zgoraj naštetih ukrepov. Potreben je obisk osebnega zdravnika za predpis antibiotične terapije. Piki čebele, ose, sršena ali čmrlja so nevarni, kadar je oseba, ki jo pičijo, preobčutljiva na njihov strup (z drugimi besedami je alergična) ali kadar osebo piči več žuželk hkrati. Alergijska reakcija se kaže z različnimi stopnjami, najnevarnejša je sistemska alergijska reakcija, ki prizadene obtočila in dihala (anafilaksija). Začetne nenevarne stopnje alergijske reakcije se kažejo s prizadetostjo kože s srbenjem, rdečino in koprivnico ‒ to so značilne kožne spremembe. Lahko jih spremlja prizadetost globljih slojev kože in sluznic (angioedem oz. oteklina). Nevarna je predvsem oteklina sluznice grla. Huda sistemska reakcija, ki zahteva takojšen obisk zdravnika, prizadene dihala in se kaže z dušenjem. Najtežja oblika sistemske reakcije poleg dihal prizadene še obtočila, tj. anafilaktični šok (omotica, izguba zavesti, padec krvnega tlaka). Vse oblike alergijske reakcije na pik kožekrilcev lahko spremljajo alergijski očesni ali nosni simptomi: pordele oči, solzenje, zamašen nos, izcedek iz nosu, srbenje oči in nosu.  Ljudje, ki jih prvič piči kožekrilec, ne morejo razviti alergijske reakcije. Takrat se tvorijo protitelesa proti strupu žuželke, ki ob ponovnem piku sprožijo vrsto simptomov, značilnih za alergijo na pik. Ljudje, ki so imeli kadar koli v življenju alergijsko reakcijo na pik žuželke, so o naravi svoje bolezni dobro poučeni in s seboj vedno nosijo set za samopomoč, ki vsebuje dve tableti antihistaminika in dve tableti glukokortikoida ter injektor z adrenalinom (anapen). Ob piku poskrbimo, da bolniki zaužijejo vse tablete iz seta za samopomoč in takoj poiščemo zdravniško pomoč. Izjemoma zdravniška pomoč ni potrebna, če pri bolnikih, ki so predhodno doživeli sistemsko reakcijo, ob ponovnem piku pride le do kožnih simptomov. Če bolnik čuti izrazito oteženo dihanje, piskanje v grlu ali prsih, oslabelost ali občutek izgubljanja zavesti, mu v mišico vbrizgajmo injekcijo adrenalina in nemudoma pokličimo 112.

Komarji lahko prenašajo hude bolezni

Na svetu je poznanih približno 3500 vrst komarjev, od tega jih 75 odstotkov živi v tropskem pasu. Pri nas najdemo 30 do 40 različnih vrst. Komarji so posebej nadležni v toplejših mesecih. Privlačijo jih izdihan ogljikov dioksid, vonj in toplota telesa.S krvjo se hranijo le samice komarjev, saj v krvi dobijo beljakovine, ki jih potrebujejo za tvorbo in razvoj jajčec. Pik komarja je nenevaren in povzroči nadležen srbeč izpuščaj, ki v nekaj dneh izgine. Vendar pa so nekatere vrste komarjev prenašalci virusov in zajedavec, ki povzročajo hude bolezni. Zadnja leta v obalno-kraškem pasu opažajo tigraste komarje (Aedes albopticus), ki sicer niso avtohtoni na našem področju, vendar so s čezmorskim transportom prišli v predel južne Evrope. Tigrasti komar je za človeka nevaren kot prenašalec virusov, predvsem virusov mrzlice denga in čikungunja. Poleg virusov prenašajo tigrasti komarji še druge vrste, tudi zajedavce, ki povzročajo obolenja pri živalih, kot je pasja srčna glista. V Sloveniji doslej ni bilo avtohtono okuženih primerov, večino okužb je bila zabeležena pri potnikih, ki so zboleli pred prihodom v Slovenijo ali zelo kmalu po vrnitvi iz tropskih krajev. Pik tigrastega komarja povzroči oteklino, srbenje in bolečino, posebej pri občutljivih ljudeh. Mesto pika umijemo in hladimo, po potrebi uporabimo kremo z antihistaminikom. Pikom komarja se težko izognemo. Nekaj preventivnih ukrepov lahko pomaga: nosite svetla oblačila, ki pokrivajo večji del telesa, uporabljajte mreže proti komarjem ter sredstva za zaščito (repelenti). Na vrtu in v bivalnem prostoru odstranite vire stoječe vode.

Garje

Scabies, kot garje strokovno imenujemo, so kožna bolezen, ki jo povzroča pršica, imenovana srbec  (Sarcoptes scabiei hominis). Že samo ime je skovanka lastnosti pršice: ´sarx´ grško pomeni ´meso´, ´koptein´ ´pobiti´ ali ´porezati´ in ´scabere´ latinsko pomeni ´praskati´. Večje število obolelih se pojavlja na 10‒15 let. Okužba se med ljudmi prenaša s tesnimi telesnimi stiki, najpogosteje pri ležanju v isti postelji. Rokovanje ali objem z obolelim običajno ne predstavljata tveganja za okužbo. Prenos posredno z uporabo perila, brisač̌ ali posteljnine obolelega je redkejši, le takrat ko gre za zelo kužno obliko garij, z velikim številom pršic. Pogoste so manjše epidemije v družini, vrtcih ali šolah, v vojašnicah, zaporih ali domovih za ostarele. Pršica celoten življenjski ciklus preživi na človeku. Ko odrasla samica pride na človekovo kožo, začne prodirati v povrhnji sloj kože. V rovčke, ki jih v koži izdolbe, nato pride samec, ki išče neoplojeno odraslo samico. Po oploditvi samec v rovčku pogine, samica pa kanalček razširi in začne odlagati jajčeca. Spremembe na koži so posledica imunskega odziva na izločke pršice (slino, feces in jajčeca). Okužbo prepoznamo po močni srbečici kože in značilnih rdeče rjavih izpuščajih in krastah na neporaščeni koži, kjer je izločanje loja majhno. Rovčki so s prostim očesom vidni na koži. Zaradi praskanja najdemo na koži opraskanine. Če imate garje, se obrnite na osebnega zdravnika, saj bo potrebna terapija. Poleg zdravljenja s kremo vsa oblačila, brisače in posteljnino operemo v pralnem stroju pri temperature nad 50 stopinj Celzija. Perilo, ki ga ne morete oprati, dajte za štiri dni na zrak, v tem času pršica pogine. Pohištva doma, ki je prevlečeno z blagom,24 ur ne uporabljajte in nato očistite s sesalnikom. Pohištvo, ki je pralno, po 24 urah pobrišite z vodo in detergentom.Osebe z garjami ne potrebujejo izolacije, razen če gre za hudo obliko garij (norveške garje).

 Posteljne stenice

Toplejši meseci so priložnost za potovanje in prenočišča, kjer se menja veliko ljudi. Tam se lahko srečate s posteljno stenico (Cimex lectularius). Stenice se včasih pojavijo tudi v luksuznih hotelih in njihova prisotnost ni nujno povezana s slabo higieno. Zadnja leta beležijo več okužb s stenicami, saj je njihovo širjenje z urejenim meddržavnim in medcelinskim transportom, priseljevanjem ljudi in odpornostjo na insekticide olajšano. Stenice se skrivajo v razpokah in šivih vzmetnic, v oblazinjenem pohištvu, na hrbtnih straneh postelj ter v slabo pritrjenih tapetah posteljnega dna. S pohištvom, prtljago, obleko in drugimi osebnimi predmeti potujejo in se prenašajo na druga mesta. V svoje postelje jih običajno prinesemo s potovanj. Stenice čez dan počivajo, na plan pridejo ponoči, zato da se bodo hranile z našo krvjo. Tudi brez sesanja krvi preživijo več mesecev. Pik posteljne stenice močno srbi, zaradi rane po praskanju kože se mesto pika lahko okuži. Posteljnih stenic se težko znebimo. Iščemo jih v šivih vzmetnic, ob robovih posteljnih stranic, za stikali in vtičnicami. Vzmetnice in oblazinjeno pohištvo večkrat posesamo. Ti ukrepi običajno ne pomagajo, zato je potrebno opraviti profesionalno dezinsekcijo s kemičnimi sredstvi.

Ugriz klopa

Mila zima običajno pomeni, da se bomo spomladi srečali z večji številom klopov. Klope najdemo vsepovsod, nikoli pa višje od 1500 metrov višine nad morjem. Najraje se zadržujejo v toplem in vlažnem okolju, medtem ko v mrazu postanejo nedejavni.Klopi v našem okolju prenašajo več bolezni. Klopni meningoencefalitis je huda in smrtno nevarna bolezen, k sreči jo lahko preprečimo s cepljenjem. Druga bolezen, za katero pa žal ne poznamo cepiva, je lymska borelioza ‒ kronična bolezen, ki jo ob pravočasni prepoznavi in ustreznem zdravljenju pozdravimo.Če okuženega klopa odstranite v 12 urah po vbodu, praviloma ne zbolite, če pa ga odstranite v prvih 24 urah, zbolijo redki. Zanimivo je, da se samo 20‒50 odstotkov okužb s klopi, okuženimi z lymsko boreliozo, pokaže s simptomi, ostale minejo brez njih. Medtem ko se pri klopnem meningoencefalitisu pri 80 odstotkih okuženih simptomi okužbe ne razvijejo. Če se okužite, se pri lymski boreliozi na mestu vboda nekaj dni do nekaj tednov po vbodu pojavi rdeč obroč, ki se začne širiti ter kasneje bledeti. Takrat obiščite zdravnika, saj bo potrebna antibiotična terapija. Če ta faza ni zdravljena, kasneje pride do kronične bolezni z bolečinami in vnetjem v sklepih ter prizadetostjo živčevja. Pri klopnem meningoencefalitisu se po tednu do dveh po ugrizu pojavijo slabo počutje, glavobol, povišana telesna temperatura in bolečine v mišicah. Sledi obdobje izboljšanja. Kasneje bolniki zbolijo s hudim glavobolom, povišano telesno temperaturo, bruhajo, so občutljivi na svetlobo, lahko imajo motnje zavesti. Če prepoznate to stanje, nemudoma obiščite zdravnika, saj je stanje lahko usodno.

Kaj lahko naredimo sami? Izogibanje okuženim področjem je težko, zato sta bistveni dve stvari: samopregledovanje in nošenje svetlih in gladkih oblačil, ki pokrivajo vse dele telesa. Po vrnitvi iz gozda ali s travnika se preoblecite in operite oblačila. Preglejte celo telo, zlasti pozorni bodite na lasišče in predele za ušesi, nato se oprhajte. Prisesanega klopa primite s pinceto čim bližje koži in ga previdno izvlecite (ne sunkovito). To je najučinkovitejša metoda odstranjevanja. Mesto nato razkužite. V nasprotju z boreliozo se za preprečevanje klopnega meningoencefalitisa lahko cepimo. Cepljenje je neobvezno, priporoča se vsem od starosti enega leta naprej. Učinkovitost cepiva traja tri leta, zato ga je treba obnavljati.

 

A Pik čebele, ose, čmrlja ali sršena je nevaren le za alergike.

B Tigrasti komarji lahko prenašajo nevarne virusne bolezni (čikungunja, mrzlica denge).

C Ugriz klopa ni nevaren, če ga odstranite prvih 12 ur, če ga odstranite v 24 urah, zbolijo redki.