Telesu ne sme primanjkovati joda

Jod je esencialni kemijski element, ključen za sintezo ščitničnih hormonov. Ime jod (iódes) izhaja iz stare grščine in pomeni vijoličast. Prebivalstvo Slovenije je bilo v preteklosti zaradi geoloških lastnosti zemeljskega površja izpostavljeno pomanjkanju joda, pojavnost bolezni, ki so povezane s pomanjkanjem joda v prehrani, je bila visoka.

O jodu in ščitničnih hormonih

Jod je ključni element v sintezi ščitničnih hormonov tiroksina (T4) in trijodotironina (T3). Ščitnični hormoni uravnavajo presnovne procese v telesu in igrajo ključno vlogo v procesu zgodnje rasti in razvoja večine organov, predvsem možganov. Odrasel človek naj bi po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije dnevno zaužil okoli 150 do 200 mikrogramov joda, pri otrocih so priporočljive vrednosti odvisne od starosti, v nosečnosti in med dojenjem pa se potrebe po jodu povečajo.

Vsebnost joda v dnevni prehrani je odvisna od načina prehranjevanja in geoloških pogojev pridelave. Tla gorskih verig, kot so Alpe, Andi in Himalaja in področja, kjer so pogoste poplave, so osiromašena z jodom. Problem predstavlja tudi pospešeno krčenje gozdov in erozija tal. Zato hrana, ki se goji v teh predelih, ne more zagotavljati potrebne dnevne količine joda.

Jod ni prisoten v rastlinah

V nasprotju s kalcijem, železom in vitamini, jod ni naravno prisoten v rastlinah, ampak vanje pride iz zemlje. Preskrbljenost prebivalcev z jodom v Sloveniji je bila v preteklosti prenizka, zato je bilo leta 1953 sistematično uvedeno jodiranje jedilne soli. Glavni vir joda v Sloveniji predstavlja kuhinjska sol, obogatena z jodom. Jod se s padavinami spira v morje, zato ga v naravi najdemo predvsem v morskih algah, ribah in školjkah.

Nekaj ga absorbirajo tudi rastline, zato sledove joda najdemo tudi v mleku in mesu živali, ki uživajo rastline, bogate z jodom. Nasprotno pa so zelenjava, meso in mleko revni z jodom, če prihaja iz predelov, kjer se v tleh nahaja malo joda (gorski predeli). Jod se v želodcu pretvori v jodid, ta se v črevesu absorbira in s krvjo potuje do ščitnice. Jodid, ki se ne nakopiči v ščitnici, se izloči skozi ledvice z urinom. Količino z urinom izločenega jodida lahko merimo in je dokaj dobro merilo ocene preskrbljenosti organizma z jodom.

Priporočen dnevni vnos joda glede na starost osebe

Zdravo človeško telo vsebuje 15–20 mg joda, od tega se ga 70‒80 odstotkov nahaja v ščitnici. Dnevno mora 60 μg cirkulirajočega joda preiti v ščitnico za ustrezno preskrbo telesa s ščitničnimi hormoni. Za ekstrakcijo take količine joda iz krvi ščitnica prečisti stotine litrov krvne plazme. To delo se še poveča v predelih, kjer je hrana osiromašena z jodom. Ščitnica posledično poveča svoje tkivo, da lahko zadosti potrebam po ščitničnih hormonih, katerih sinteza je, kot smo že prej omenili, odvisna od joda.

Ščitnica in ščitnični hormon

Ščitnica je žleza, ki se nahaja na sprednji strani vratu. Proizvaja ščitnične hormone. Jod se v ščitnici vgrajuje v ščitnične hormone. Sintetizirane hormone nato ščitnica izloča v krvni obtok glede na potrebe organizma. T3 je biološko veliko učinkovitejši kot T4, ki ga imenujejo tudi »prohormon«. V celicah se T3 veže na specifične receptorje in stimulira prepisovanje genov, ki so pod vplivom ščitničnih hormonov.

Ščitnični hormoni so v organizmu odgovorni za normalen potek različnih fizioloških procesov in praviloma stimulirajo presnovo skoraj vseh snovi, tudi njih samih. V času razvoja pa so potrebni za normalno rast in razvoj možganov. V človeškem telesu obstajajo kompleksne zanke uravnavanja količine posameznih hormonov. Ščitnica je tako pod vplivom dveh pomembnih žlez v možganih ‒ hipotalamusa in hipofize, ki preko svojih hormonov nadzirata delovanje ščitnice.

Hipotalamus sprošča hormon TRH (tiroliberin), ki v hipofizi spodbudi sproščanje TSH (tirotropin,) ta pa ščitnico stimulira, da tvori hormona tiroksin in trijodotironin. Nezadosten vnos joda s hrano vodi v nezadostno produkcijo ščitničnih hormonov, kar vpliva na mišice, srce, jetra, ledvice in razvijajoče možgane. Ko v telesu primanjkuje joda, hipotalamus in hipofiza proizvajata več TRH in TSH, s tem se stimulira ščitnica, ki pa poveča količino svojega tkiva, zato da lahko proizvaja več svojih hormonov. To bolezensko stanje imenujemo golša. Opazimo jo kot zatrdlino na sprednji strani vratu. Kadar nastane zaradi pomanjkanja joda v prehrani v določenem okolju, jo imenujemo endemična golša ali struma.

Pomanjkanje joda

Pomanjkanje joda ostaja najpomembnejši vzrok okvare možganov in duševne zaostalosti, ki jo lahko preprečimo. Najpomembnejša biološka vloga ščitničnega hormona tiroksina je vloga, ki jo ima v zgodnjem plodovem razvoju. Takrat zagotavlja rast, diferenciacijo (razvoj) in dozorevanje različnih organov v telesu, še posebej pa vpliva na razvoj možganov. Kritično obdobje razvoja ploda, na katerega vpliva pomanjkanje joda, je med 14. in 18. tednom nosečnosti. Takrat se formirajo živčne celice možganske skorje in bazalnih ganglijev. Med 10. in 18. tednom se razvija tudi slušni organ, zato so otroci, ki so bili v maternici izpostavljeni pomanjkanju joda, lahko gluhi, kar pa je značilnost tudi endemskega kretenizma. V nosečnosti se potrebe telesa po jodu povečajo, zato mora biti prehrana nosečnice ustrezna.

Pomanjkanje joda v nosečnosti se povezuje s spontanimi splavi, mrtvorojenimi otroki, prezgodnjim porodom in kongenitalnimi abnormalnostmi rojenega otroka. Otroci mater, ki v nosečnosti niso zaužile zadostnih količin joda, so nižje rasti, imajo motnje govora in sluha ter so duševno zaostali. Tudi zelo blago pomanjkanje joda v nosečnosti povezujejo z nižjim inteligentnim količnikom otrok, ki so bili podvrženi pomanjkanju. Endemski kretenizem je najhujša manifestacija hudega pomanjkanja ščitničnih hormonov (hipotiroidizem) med razvojem ploda, dojenčka in otroka. Značilne so huda nepovratna duševna zaostalost, nizka rast, gluhonemost, spastičnost in škiljenje.

Pomanjkanje joda je posledica predvsem geološkega in ne socialno-ekonomskega vzroka.

Ne moremo ga preprečiti s spremembo prehranjevalnih navad ali s povečanjem uživanja določene hrane, ki prihaja s področij, kjer je zemlja bogata z jodom.

Golšavost

Kot smo že omenili, nezadosten vnos joda stimulira hipotalamus in hipofizo, da proizvajata več TRH in TSH, posledično ščitnica poveča količino svojega tkiva, zato da lahko proizvaja več svojih hormonov. To bolezensko stanje imenujemo golša ali struma. Vendar pa nezadosten vnos joda ne povzroči le povečanja ščitnice, temveč vpliva tudi na druge dele telesa, predvsem mišice, srce, jetra, ledvice in razvijajoče se možgane.

Izraz endemska golšavost se pojavlja v krajih, kjer je zemlja osiromašena z jodom in pomeni, da ima golšo več kot 5 odstotkov otrok, starih med 6 in 12 let, in da izločajo z urinom manj kot 100 μg joda dnevno. Sicer je golša sporadična.

Golša nastane, če je vnos joda konstantno nižji od 50 μg/dan. S povečanjem ščitničnega tkiva se lahko zagotavlja normalna količina ščitničnih hormonov. V večini primerov golša ne spremeni nivoja izločanja ščitničnih hormonov. Tako golšo imenujemo evtirotična golša. Redkeje pa golša povzroči preveliko (hipertiroidizem) ali premajhno (hipotiroidizem) izločanje tiroksina. Ljudje, ki imajo v telesu nižje vrednosti ščitničnih hormonov, so brezvoljni, zaspani, utrujeni, lahko imajo zadebeljen jezik, otekajo, so pozabljivi, slabo prenašajo nizke temperature, so zaprti, imajo slabši apetit in povišano telesno težo. Njihova koža je hladna, suha, bleda, voskasta, izpadajo jim lasje in dlake.

Srce

Ščitnični hormoni vplivajo tudi na srce. Če so njihove vrednosti v krvi nizke, imajo ljudje lahko nizko frekvenco bitja srca ter motnje srčnega ritma. Lahko so slabokrvni ter imajo motnje menstrualnega ciklusa. Če pa je v krvi koncentracija ščitničnih hormonov povišana, ljudje čutijo nemir, so agitirani, utrujeni, hujšajo kljub zvečanem apetitu, so utrujeni, njihova koža je vlažna in topla, občutljivi so na visoke temperature, imajo motnje menstrualnega ciklusa, so razdražljivi in slabo spijo, njihova prebava je pospešena, imajo pospešen srčni utrip, lahko tudi motnje srčnega ritma. Golša se pojavlja tudi v sklopu avtoimunih bolezni ščitnice, kot so bazedovka, hashimotov tiroiditis lahko spremlja vnetja ščitnice ali tumorje ščitnice.

Presežek joda je nevaren predvsem za ljudi, ki imajo znano ščitnično obolenje

Motnje delovanja ščitnice zaradi presežka joda vključujejo nastanek ali poslabšanje hipotiroze (stanja znižane vrednosti ščitničnih hormonov) ali hipertiroze (stanja zvišane vrednosti ščitničnih hormonov) ob vnosu prekomerne količine joda v telo, običajno ob predhodno bolezensko spremenjeni ščitnici. Zdrava ščitnica se z mehanizmom avtoregulacije prilagodi povečanemu vnosu joda in kljub presežku joda ohrani normalno tvorbo in sproščanje ščitničnih hormonov. Do motenj delovanja ščitnice zaradi presežka joda pri nas pride predvsem pri uporabi z jodom bogatih snovi v zdravstvu, kot so tablete amiodarone, ki se jih uporablja za zdravljenje srčnih bolezni, ter pri uporabi rentgenskih kontrastnih sredstev.

Zanimivost

Pri jedrski nesreči se lahko v okolje sprostijo radioaktivne snovi, ki pridejo v telo z vdihavanjem, uživanjem hrane in pitjem vode. Radioaktivna snov (npr. radioaktivni jod, radioaktivni cezij) se kopiči v ščitnici, saj ta ne loči med normalnim in radioaktivnim jodom. Za preprečevanje bolezenskih stanj, povezanih z radioaktivnimi snovmi, se pri jedrski nesreči svetuje zaužitje neradioaktivnega joda v obliki tablet, ki zapolni ščitnico in tako prepreči kopičenje radioaktivnega joda. Te tablete ščitijo le pred notranjim obsevanjem zaradi radioaktivnega joda, ne pa pred zunanjim.

Posledice pomanjkanja joda in posledično ščitničnih hormonov v zgodnjem plodovem razvoju v maternici vodijo v blažje oblike intelektualnega primanjkljaja (deficit), lahko pa vodijo v hud kretenizem, za katerega so značilni huda duševna zaostalost, naglušnost, nizka rast in številne druge nepravilnosti razvoja otroka.