Z vami smo že od leta 2005...

Zagotovimo dojenčku mir in tišino

Čas je denar. Življenje je tempo. Stres je del vsakdanjika. Vsemu temu navkljub ali pa prav zaradi tega je še posebej pomembno, da znamo poskrbeti zase tudi na način, da dovolj in redno spimo, si vzamemo čas za počitek in kdaj pa kdaj preprosto samo smo, bivamo v tišini. Le tisti, ki zna zagotoviti košček miru in tišine sam sebi, ga bo znal zagotoviti tudi otroku. Za mamice z dojenčki je to še poseben izziv, saj imajo dojenčki še zlasti v prvih mesecih življenja čisto poseben ritem življenja, ki se mu je treba prilagoditi. Zagotavljanje miru in »dobrih živcev« otroku pa se začne že veliko prej – v nosečnosti …

 

 

Avtorica: Vesna Vilčnik

Novorojenček in kasneje dojenček, malček, otrok ima osnovne biološke potrebe primerljive odraslim; potrebe po hrani, vodi, počitku, zraku, toploti, tudi miru in tišini. »Vendar bi najoptimalnejša zadostitev teh fizioloških potreb ne zagotavljala preživetja otroka, če ne bi bile obenem zadoščene tudi potrebe po ljubezni, sprejetosti, varnosti, nežnosti, dotiku, toplini, udobju. Še več, otrok, ki je sprejet in v tesnem ljubečem stiku s svojimi starši, bo tudi morebitne manj optimalne druge biološke, fizikalne, fiziološke okoliščine lažje premostil kot otrok, ki ni ljubljen. Dojenček, pa tudi otrok, je dokaj dolgo povsem nebogljen, na milost in nemilost prepuščen skrbi odrasle osebe in dolgo ni sposoben sam zadostiti svojih potreb. To ga dela zelo ranljivega. Vsaka neugodna okoliščina, pa naj bo to bolečina, zapuščenost, telesna ali duševna zanemarjenost, hrup ali kaj drugega, zato učinkuje nanj veliko bolj porazno, kot bi enaka stresna situacija delovala na primer na odraslo osebo,« je povedala Martina Merše, dr. med., spec. pediater iz Zdravstvenega doma Kranj.

Dojenček dojema neugodje kot večno

»Dojenček še nima razvitega občutka za čas – vsako neugodje je zanj kot večnost, ki nima časovne omejenosti in ga zato preplavi z veliko intenzivnostjo, občutkom brezizhodnosti ter se, če gre za hujše ali pogosto ponavljajoče travme, vtisne v njegovo podzavest, kar vpliva tudi na njegovo prihodnost – odločitve, strahove, zavore, življenjsko moč, duševno zdravje in vitalnost,« je še povedala Martina Merše, dr. med., spec. pediater, in dodala, da mnoge stvari v življenju najmlajših, od pripomočkov za nego, hranjenje, nošenje, igro, ki jih potrošniška družba z agresivnimi reklamami vsiljuje staršem kot nujne za preživetje njihovih otrok, nikakor niso osnovne potrebe, ampak prej osnovna navlaka in včasih celo pomembne ovire za zdrav razvoj otrok.

Najprej mrtvorojen otrok, potem dvojčka

Katarina Nzobandora je mama štirih otrok, profesorica razrednega pouka in direktorica Zavoda Ž!VIM. V diplomskem delu je raziskovala, kako klasična glasba vpliva na otrokov razvoj. Njena osebna izkušnja potrjuje, da je mogoče tudi v manj ugodnih razmerah poskrbeti za svoj notranji mir, ki bistveno vpliva tudi na plod in kasneje otroka. »Preko mnogih člankov in knjig sem spoznala, da vse, kar mamice počnemo in čutimo, močno vpliva na otroka, ki v času nosečnosti ´diha´ z nami. Moja prva nosečnost je potekala idealno, a se je končala z mrtvorojenim otrokom v 39. tednu nosečnosti. Ko sem bila noseča drugič, je bila nosečnost rizična in naporna, bila sem noseča z dvojčki. Vsi so me spraševali, kako uspem biti mirna. Povedala sem jim, da se zavedam, da dvojčka čutita moj strah in veselje in da vem, da njuno življenje ni v mojih rokah, čeprav moram narediti vse, da se bo dobro izteklo. Želela sem jima podariti lep in miren čas z menoj, dokler smo skupaj, saj za smrt njunega bratca nista kriva in o njem nič ne vesta ‒ ne morem ju ´kaznovati´ s svojim strahom. A nisem bila vedno le mirna in strahovi so prišli. Obvladovala sem jih s petjem in glasbo, ki me je sprostila in me ponovno napolnila z mirom,« nam je zaupala Katarina Nzobandora.

Kako vemo, ali ima otrok dovolj počitka?

Novorojenček spi v povprečju 16 ur dnevno, nekako od 15 do 20 ur. »Potreba po spanju se po treh mesecih začne zmanjševati, po šestih mesecih je veliko takih, ki zadremajo le še dvakrat dnevno za eno do dve uri, po enem letu jim zadostuje le še en počitek čez dan. Ker so si otroci v marsičem zelo različni ‒ tudi glede potreb po spanju, ne obstaja nobena absolutna časovna formula, koliko ur naj otrok pri določeni starosti spi in kako točno naj bodo te ure razporejene. Tega si predvsem želijo mnogi starši, ki bi radi imeli malo miru in časa zase. Obstajajo morda le okvirna priporočila, vendar bodo starši v njih praviloma težko prepoznali svojega otroka,« razloži Martina Merše, dr. med., spec. pediatrije, in doda, da je najpomembnejši kriterij, ali ima otrok dovolj počitka, če se dobro razvija, lepo napreduje, deluje zadovoljen, umirjen, svež in spočit. Nenaspan otrok je praviloma razdražljiv, jokav, težko se zbere, ni pozoren, slabše uspeva.

Zanemarjeni otroci niso samo stvar preteklosti

Dojenček je pogosto v stresu, verjetno pogosteje, kot si odrasli predstavljamo ali se tega zavedamo, saj smo že pozabili, kako sta na nas v prvih življenjskih obdobjih delovala občutka popolne nemoči in odvisnosti na eni strani ter občutje brezčasja na drugi. Na žalost so v današnji moderni družbi dojenčki veliko prepogosto v stresu, ki bi se mu dalo izogniti, ga preprečiti, omiliti. »Nepotešeni, zanemarjeni otroci niso samo stvar preteklosti. Tudi danes je kljub vsem prizadevanjem, da bi se rodili samo načrtovani in zaželeni otroci, veliko takih, ki niso ljubljeni na njim primeren način, niso uslišani v svojih osnovnih potrebah, s katerimi starši ne uspejo najti pristnega stika, ki so le predmet samopotrjevanja odraslih, večkrat tudi breme ali ovira na karierni poti ali vzvod potrošniškega izživljanja v gonji in beganju za temi in onimi – večinoma nepotrebnim dobrinami,« opisuje izkušena pediatrinja Martina Merše. Kljub temu da nas danes družba prepričuje, ponudba takšnih in drugačnih »krožkov za dojenčke« (gibalnih uric, plavanje, itd.) pa je vsako leto številčnejša, pediatrinja meni, da je vse to za nekajtedenska oz. nekajmesečna bitjeca vse prej kot potrebno. »Namesto da bi v domačem okolju preživljali mirne trenutke s svojimi najbližjimi, so izpostavljeni mestnemu prometu, bleščeči svetlobi reklamnih napisov, okužbam, izpušnim plinom, skratka konfuziji dražljajev. Poplavo dražljajev še dodatno povečujejo digitalne naprave, zasloni, najrazličnejši zvoki, ki otroka raztresajo, plašijo, zmedejo in dokazano neugodno delujejo na razvoj njegovih možganov. Če hočemo otroku dobro, bi se morali temu v njegovi prisotnosti zavestno, kolikor je mogoče, odreči,« še doda zdravnica.

Otrok čuti nemir staršev

Najbrž bi se velika večina mamic strinjala, da je biti mama najlepša stvar v življenju ženske. Kljub temu pa otrok ne sme biti cilj, ki ga dosežemo zato, da bomo imele še tisto zadnjo stvar, da bo podoba naše družine »popolna«. Pravzaprav se lahko povsem nepričakovano zgodi prav nasprotno. Otrok je pogosto razočaranje, ker se ne ujema z vnaprejšnjimi predstavami; razočaranje, ker je v svojih potrebah zahteven, naporen, izčrpavajoč in zato staršem zmanjkuje časa in moči za druge stvari, ki so prej zasedale prva mesta. »Otrok je včasih tudi pretres, ki starše sooči z njihovimi lastnimi strahovi in nepredelanimi travmami. Ves ta notranji nemir staršev otrok čuti in so to tudi zanj lahko hudi stresi, pa čeprav je nahranjen in povit v najvpojnejše pleničke za enkratno uporabo. Tudi hrup, kričanje, prepiri med staršema na otroka učinkujejo porazno. Harmonično družinsko sožitje je za otroka garancija varnosti ‒ ločitev staršev, pa če si pred tem še tako zatiskamo oči, je zanj ena najhujših možnih travm v življenju. Žal je danes mnogo otrok, tudi zelo majhnih, ki jim ta stres ni prihranjen,« zaključi Martina Merše, dr. med., spec. pediatrije.

»Ženske si moramo vzeti tudi čas zase«

Čeprav smo moderna družba in nas ni več groza, če mamica doji v javnosti ali gre z dojenčkom in prijateljicami na kavo, pa je treba poskrbeti za pravo razmerje med potrebo mamice po aktivnosti in potrebo dojenčka po miru in tišini. Kje so meje, kdaj lahko govorimo o egoizmu mame? »Družba nas po svoje sili, da naj bi se popolnoma podrejale svojim otrokom, neprenehoma ugodile vsemu, kar si otrok zaželi, saj bomo le tako dobre mame. Hkrati naj bi bile dobre žene, dobre gospodinje in imele uspešno kariero. In seveda tudi navzven delovale kot ´manekenke´, bile fit, sledile trendom … Pritiski so veliki, a mame si moramo znati vzeti tudi čas zase. Kdaj je premalo ali preveč? Točnega merila ni. Vsaka od nas je drugačna in to drugačnost si moramo dovoliti. V eno ali drugo skrajnost zanihamo, ko delamo proti sebi in svojemu čutenju. Če je mamica mirna, se bo odločila pravilno, saj bo čutila sebe in svojega otroka. Tako lahko sebi in otrokom nudimo kar največ miru in veselja,« je prepričana Katarina Nzobandora, mamic štirih otrok in uspešna poslovna ženska. 

Dojenček je pogosto v stresu, zato med njegove osnovne potrebe sodita tudi mir in tišina.

Novorojenček spi v povprečju 16 ur dnevno, nekako od 15 do 20 ur.

C Nenaspan otrok je praviloma razdražljiv, jokav, težko se zbere, ni pozoren, slabše uspeva.