Pogosto slišimo, da zunanjost človeka odseva njegovo notranjost oziroma da se že po videzu človeka prepozna. Z opazovanjem zdravnik pridobi vrsto informacij že v nekaj minutah, še posebno v tradicionalni kitajski medicini je opazovanje poleg spraševanja, tipanja in vonjanja pomemben vir informacij o pacientu. »Opazujemo, kako človek vstopi, poda roko, je njegova roka topla, hladna, vlažna, je njegova koža suha, kako govori, se giba, opazujemo, kako sedi, kakšne ima lase, nohte,« našteva dr. Yao Junhao, zdravnik kitajske tradicionalne medicine, ki je študiral na Fakulteti za kitajsko medicino province Hubei.
Avtorica: Vesna Vilčnik
Kako se tradicionalna kitajska medicina, v nasprotju z zahodno, loteva diagnostike?
Tradicionalna kitajska medicina je edinstven sistem zdravljenja, ki vključuje nauk o diagnostiki, vzrokih, nastanku in poteku bolezni ter metodah zdravljenja. Poudarek je na diagnostičnih metodah, ki so med seboj različne, vendar skupaj tvorijo pomembno celoto informacij, na podlagi katerih zdravnik ugotavlja težavo oziroma bolezen. V osnovi gre za štiri metode: spraševanje, opazovanje, vonjanje, tipanje. Razlika v diagnosticiranju med medicinskima sistemoma tradicionalne kitajske medicine in zahodne medicine je predvsem v samem poimenovanju bolezenskih sprememb in razumevanja bolezni: pri kitajski medicini gledamo telo kot celoto, prek pulza opazujemo dinamične procese, ki potekajo v telesu in med telesom in okoljem ves čas, ter poimenujemo tip odmika od optimalne pretočnosti telesa, ki pomeni optimalno psihofizično kondicijo pacienta. Tako imata lahko dva pacienta z enako uradno diagnozo (npr. multiple skleroze itd.) različni diagnozi oz. bolezenski sliki po kitajski medicini in se zanju uporabljajo različni prijemi zdravljenja.
Koliko informacij dobite samo iz videza, torej opazovanja človeka?
Približno 25 odstotkov, vendar v idealnih razmerah, ki pa jih nikoli ni. Opazovanje človeka zajema veliko več kot le pogled na človeka. Ne gre samo za videz, ampak tudi način hoje, gibanja, veliko pove drža, način in tempo govora. Pri ženskah lahko opazovanje nekoliko zmotijo pobarvani nohti, pobarvani lasje, v takih primerih se vseh informacij ne da izločiti in je tipanje pulza ter opazovanje jezika še toliko pomembnejše.
Kako pa je opazovati ljudi različnih ras? So kakšne razlike?
Tradicionalna kitajska medicina poudarja, da človek živi med nebom in zemljo in na vsakega od nas vplivajo isti dejavniki, ne glede na raso. To so veter, vlaga, mraz, sonce, luna – vse to vpliva na vse nas. To ne pomeni, da distinkcij v videzu ni, ampak je človek tako univerzalno bitje, da to ni tak problem. Več je ljudem skupnega, kot je razlik. Delal sem z Azijci, zdaj z Evropejci, vmes tudi z Arabci in bistvenih razlik ni.
Pravijo, da se duša zrcali v očeh. Kaj razberete iz oči?
Opazovanje oči je samo del diagnostike, o kateri smo govorili. Sicer obstaja tehnika, ki celotno zdravstveno stanje človeka razbira samo iz oči, ki postanejo na neki način zemljevid vseh organov in drugih delov človekovega telesa. Tako lahko oči razdelimo na osnovnih pet elementov: kovino, ogenj, les, vodo, zemljo. Za ohranitev ravnovesja naj bi bilo teh pet elementov v ravnovesju. Sicer na Kitajskem nimamo te kulture, da bi gledali človeka dolgo v oči. Buljenje v oči se nam zdi nevljudno. Tudi z namenom zdravljenja lahko to deluje vsiljivo, zato raje uporabljam še druge metode, ki dopolnijo pridobljene informacije iz opazovanja oči. Iz oči lahko razberemo predvsem stanje jeter in ledvic.
Kaj konkretno lahko razberete iz jezika?
Obarvanost, obloženost jezika pove veliko. Bela obloga pomeni, da je v telesu mraz, če je jezik rdeč, vročina. Če je jezik rumen, je v telesu zelo velika vročina. Sicer jezik razdelimo na tri dele: sprednji del jezika pripada zgornjemu grelcu, srednji srednjemu in zadnji del jezika spodnjemu grelcu. Zgornji grelec pripoveduje o stanju srca in pljuč, srednji grelec o želodcu in vranici, spodnji grelec pa o jetrih in ledvicah. To se deli še naprej, ampak v osnovi gre za trojni grelec in za ugotovitev, ali gre v telesu za vročino ali mraz.
Kaj pa koža – kakšno vlogo ima, kaj vam pove? Koža na telesu, obrazu? Kaj pomeni suha koža, mastna koža?
Tudi koža je zelo kompleksen organ, ki pripoveduje predvsem o stanju pljuč. Če gre za neki simptom na koži, je pomembno mesto, na katerem se pojavlja. Pomembno je torej, kje se pojavi neki izpuščaj ali kakšne druge izrastline. Gledamo tudi, kakšne barve so ti pojavi. Rdeča pika je povezana s srcem, črna oz. temna z ledvicami ali jetri, bela s pljuči. Sicer je suhost kože lahko tudi samo odraz pomanjkanja vode, lahko pa je simptom neravnovesja na področju srca – lahko je na primer vročina na srcu. Vendar zgolj opazovanje kože ni dovolj, treba je preveriti še pulz in druge načine diagnostike.
Se kaj posebnega razbere iz stanja las in nohtov?
Lasje so običajno povezani z organskim sistemom ledvic in jeter, saj se glede prehranjenosti navezujejo na ta dva organska sistema. Nohti so generalno povezani s sistemom jeter, gledamo, ali imajo sijaj ali se cepijo in drugo. Poleg tega je vsak prst povezan z določenim meridijanom in organom. Palec je povezan z organskim sistemom pljuč, kazalec z debelim črevesom, mezinec je povezan s srcem in tankim črevesom, sredinec je povezan s t. i. osrčnikom – pri slednjem gre za koncept v tradicionalni kitajski medicini. V vsakem primeru se neka težava v notranjosti pokaže na prav določenem delu zunanjosti. Zunanjost odseva notranjost.
Kaj vam izda človek o sebi »na prvi pogled«?
Tista minutka, ko človek vstopi v prostor, ni dovolj za resnejšo diagnozo. Seveda je to že prva informacija o temperamentu človeka, ki se razbere že iz načina, kako pozdravi oziroma vstopi. Če mi poda roko, je to že druga informacija – roka je lahko vlažna, vroča, mrzla. Stisk močan, šibek. Velik pomen ima dotik.
Kakor kaže, mora imeti zdravnik precej dober dar za opazovanje. Se lahko tega tudi nauči?
Seveda. Zahteve, da postaneš zdravnik tradicionalne kitajske medicine, so zelo visoke. Predvsem mora biti miren. V soglasju s seboj, da je lahko odprt za težave drugega. Šele takrat lahko drugega zbrano opazuje in začuti. Zato se bodoči zdravniki pri nas učijo tudi tradicionalnih metod ohranjanja zdravja, ki vključujejo gibanje, dihanje in drugo. Zdravnik mora biti na delovnem mestu miren, to je osnova, da lahko opravlja to zahtevno delo. Vsekakor mora biti zdrav, da lahko zdravi. Pomembna je rednost pri počitku, rednost pri prehrani, delu … Pomembno je ohranjati stanoviten ritem življenja, če se le da.
Omenili ste tudi tipanje oz. preverjanje pulza. Kaj vam pove ta informacija?
Tipanje zajema veliko več kot samo preverjanje pulza, kot ga razume t. i. zahodna medicina. Čeprav diagnostična metoda tipanja zajema tudi tipanje kože, trebuha, hrbta, mesta, kjer so bolečine oz. težave, prek tipanja pulza dobimo največ informacij. Pulz se preveri na desnem in levem zapestju, gre na kratko povedano za preverjanje pretočnosti petih organskih sistemov ter stanja krvi in energije (qi, izgovarja se či). Organski sistem ledvic, na primer, zajema tudi nadledvično žlezo, maternico, kosti, kostni mozeg, možgane, sluh, čustvo strah itd. Podobno velja za druge organske sisteme; pljuča se na primer odpirajo v nos, povezana so z debelim črevesom, s kožo, čustvom žalost. Ne moremo recimo na podlagi šibkega pulza sklepati na nekaj splošnega; pomembno je tudi, na katerih točkah je šibek in kje je morda močnejši. Poleg te kategorije so še druge, npr. globoko ležeč, na površni in drugo.
V stari tradicionalni medicini so uporabljali vonj tako, da so vonjali tudi izločke. Je še danes tako?
Tudi vonj je dodana informacija. Zdaj sicer ne vonjamo več urina, pogosto pa se zgodi, da lahko vonjamo pot človeka, še posebno če ne uporablja dezodoranta ali parfuma, kar pa je dandanes zelo pogosto in po svoje preprečuje tovrstno preverjanje zdravja. Dobra informacija je, če človek pri opisovanju svojih težav pove, da opaža, da se prekomerno znoji ali da ima njegov znoj specifičen vonj. Pogosto se kdo pritoži tudi, da ima zadah iz ust. Vsekakor se tukaj že premaknemo na polje poslušanje, saj veliko informacij, vezanih na vonj, opazi človek sam. Pri poslušanju nimam v mislih samo tega, kaj in kako človek govori, ampak tudi zven glasu, morebitno hropenje, zadihanost in drugo. Vse to tvori pomembno celoto pri celostni diagnozi.
Kakšni so načini zdravljenja po postavljeni diagnozi?
Najpogostejši in najbolj znani metodi zdravljenja sta akupunktura in akupresura – kitajska medicinska masaža (tuina). Zelo pomembni sta tudi terapija z ventuzami in moksibustija – pogrevanje določene točke na telesu s sežiganjem kitajskega pelina, običajno oblikovanega v palčko. Zelo dolgo zgodovino ima tudi zdravljenje s pitjem zeliščnih pripravkov.
Izkušnja pacientke
»Zdravnik me je najprej vprašal, kakšne težave imam, koliko sem stara, ali sem imela kakšne večje operacije ali kronična obolenja, potem se je pozanimal, kakšen je moj menstrualni ciklus, kako spim, kakšen imam apetit, prebavo in če so še kakšne druge zdravstvene posebnosti. Resnično si je vzel čas zame in se mi posvetil. Precej časa sva se pogovarjala; ves čas me je pozorno opazoval, me prijel za roke in preveril pulz na obeh rokah, na več točkah. Precej dolgo si je ogledoval tudi moj jezik. Po vsem tem je postavil diagnozo in povedal, da gre za dva tipa neravnovesja. Enega v kitajski medicini imenujejo »primanjkljaj krvi«, drug primanjkljaj pa je na področju ledvic, ki so povezana z možgani. Ta primanjkljaj se ne bi videl recimo s pomočjo ultrazvoka pri ledvicah ali odvzema krvi, saj ne gre za obolel organ niti za slabokrvnost. Gre za širši koncept razumevanja in zdravljenja neravnovesja. Primerno zdravljenje za takšno neravnovesje je akupunktura in pogrevanje z moksibustijo.«
