Uho je parni organ, sestavljen iz zunanjega, srednjega in notranjega ušesa. Poslušanje je zapleten proces, ki potrebuje zdravo uho in zdrav osrednji živčni sistem – možgane, da zvok nemoteno potuje skozi uho, po živčnih poteh vse do možganske skorje. Do okvare sluha lahko pride v razvoju otroka pred porodom, med porodom ali kadar koli kasneje. V Sloveniji se od leta 2005 izvaja presejalni test okvare sluha pri vseh novorojenčkih, pri enem od 1000 pa je ugotovljena huda okvara sluha. S starostjo se delež slabše slišečih veča, po 65. letu je naglušnih že več kot 40 odstotkov ljudi.
Avtorica: Petra Bauman
V sodelovanju z AJDO JUVANEC, dr. med., specialistko otorinolaringologije, iz Zdravstvenega doma Adolfa Drolca Maribor
Zvok
Ko pade v vodo kamen, na vodni gladini vidimo valovanje, ki se širi v vedno večjih krogih. Na podoben način tudi vir zvoka oddaja valove v zraku. Število nihajev zvočnega vala na sekundo imenujemo frekvenca in jo označujemo s Hertzi (Hz). Kadar število nihajev na sekundo narašča, narašča tudi frekvenca zvoka. Preprosti zvoki oz. čisti toni vsebujejo samo eno frekvenco, kompleksni zvoki (kot je govor ali hrup) jih vsebujejo več. Zvok male flavte ali ptičje petje je visokofrekvenčni zvok, nevihta ali bas kitara pa nizkofrekvenčni. Naš glas obsega področje od 200 do 7000 Hz, vendar je za razumevanje najvažnejše frekvenčno področje med 500 in 4000 Hz, ki ga imenujemo govorno območje. Zviševanje (ali nižanje) frekvence si lahko predstavljamo z igranjem z leve strani klavirja proti desni. Glasnost oz. jakost zvoka pa merimo v decibelih (dB) in je sorodno zviševanju glasnosti na radiu. Nič decibelov je najnežnejši ton, ki ga oseba z zdravim sluhom običajno lahko zazna.
Zakaj lahko pride do okvare sluha?
Ajda Juvanec, dr. med., pojasnjuje, da so med pogostimi vzroki genetske okvare, razvojne nepravilnosti, okužbe med nosečnostjo ali kasneje (citomegalovirus, virus rdečk, herpes virusi, virus gripe, virus pridobljene imunske pomanjkljivosti HIV, meningitis), obporodni kradež kisika, toksini (prisotni pri zlatenici), določena zdravila (antibiotiki, citostatiki), poškodbe, tumorji, bolezni, ki prizadenejo pretočnost malih žil (sladkorna bolezen, arterioskleroza).
Kdaj na pregled?
Ko oseba ali starši posumijo na slabši sluh, najprej obiščejo osebnega zdravnika oz. pediatra. Zdravnik opravi natančno anamnezo (koliko časa traja slabši sluh, je eno- ali obojestranski, ali so prisotne bolečine v ušesu, kakšno je dihanje skozi nos, izpostavljenost hrupu in določenim zdravilom). Pri tem opazuje otroka ali sogovorca (dihanje na nos ali na usta), nato sledi pregled zunanjega ušesa in bobniča (ali je pot do bobniča prosta ali ovirana, ali je prisotno vnetje srednjega ušesa), prav tako je pomembna ocena prehodnosti nosu in pridruženih bolezni. Koristna je tudi ocena sluha s šepetom in glasnim govorom. Normalno slišeča oseba sliši šepet s šestih metrov. Če zdravnik najde čepek ušesnega masla, ga spere. Zdravi preprosta vnetja zunanjega sluhovoda ali srednjega ušesa. Če zdravljenje na prvi stopnji ni uspešno ali kadar ni očitnega odstopanja v pregledu, slabši sluh pa še vztraja, osebo napoti na pregled k specialistu.
Otorinolaringolog v pregledu ponovi anamnezo in navadno z otomikroskopom oceni stanje v srednjem ušesu. Pomemben je tudi pregled nosu in nosnega dela žrela, kjer je vhod v evstahijevo tubo, ki je ključna za prezračevanje srednjega ušesa.
Vrste naglušnosti
Ločimo prevodno (konduktivno), zaznavno (senzorinevralno, perceptivno) in kombinirano naglušnost. Prevodna izguba sluha je posledica motenega prehoda zvoka skozi zunanje uho ali dušenja zvoka v srednjem ušesu. Najpogosteje gre za čepek ušesnega masla, ki poponoma zapre sluhovod. V sluhovodu je lahko tudi tujek (vata). Pri predšolskih otrocih je dušen prenos zvoka v srednjem ušesu bodisi z izlivom ali gnojem v 10–30 odstotkih. Prevodno izgubo sluha povzroči tudi kronično vnetje srednjega ušesa z luknjico v bobniču ali zarastlinami v srednjem ušesu. Pri mlajših ženskah najdemo tudi izolirano zakostenitev stremenca, kar imenujemo otoskleroza.
Zaznavna izguba sluha je posledica okvare v notranjem ušesu ali v poteku slušnega živca. Vzrok je pogosto v zmanjšanjem številu dlačnih celic v notranjem ušesu, kar je normalna posledica staranja. Poškoduje jih lahko tudi hrup (glasna glasba ali hrup na delovnem mestu nad 85 dB) ali razna bolezenska stanja: mumps, ošpice, rdečke, meningitis, multipla skleroza, menierova bolezen ali uporaba določenih ototoksičnih (za sluh nevarnih) zdravil v visokih dozah; določeni antibiotiki, citostatiki itd.
Tonska pražna avdiometrija
Merjenje sluha ali avdiometrija je sestavni del avdiologije (ta pa del otorinolaringologije) in ima dolg zgodovinski razvoj, v katerem prelom predstavlja prav izum avdiometra (konec 19. stoletja ga je izumil Alexander Bell, bolj znan kot izumitelj telefona). Avdiometer je proizvajalec čistih tonov v razponu od 125 do 12000 Hz, s katerimi se išče prag sluha (najnižja jakost zvoka, ki jo preiskovanec še zazna) v odvisnosti od frekvence. Nihanje zraka s frekvenco do 16 Hz je infrazvok, ki ga čutimo kot vibracijo, nihanje nad 20.000 Hz pa spada v območje ultrazvoka. Vmesnemu območju (16–20.000 Hz) pravimo slišno območje, razpon 500–4000 Hz pa je govorno območje, ki je za razumevanje govora najpomembnejše. Tonska pražna avdiometrija je subjektivna metoda meritve sluha, primerna za odrasle in večje otroke, saj je potrebno dobro sodelovanje preiskovanca.
Avdiogram
Avdiogram je grafični zapis opravljene preiskave. Z rdečo barvo se označi desno in z modro levo uho. Horizontalna os avdiograma predstavlja frekvenco, ki narašča z leve proti desni. Na vertikalni osi je označena jakost zvokov v dB. Nižje ko gremo po osi, glasnejši postaja zvok. Območje avdiograma se razteza od –10 dB do 120 dB. Slušni prag med 0 in 25 decibelov naj bi bil normalen. Slabše slišeči imajo višji slušni prag.
Za natančno opravljeno meritev potrebujemo zvočno izolirano komoro ali prostor, umerjene aparature in strokovno usposobljeno osebo, ki to meritev opravlja. Preiskovanec mora biti spočit in mora razumeti navodila. Ob pregledu sedi, mi pa mu s pomočjo slušalk dovajamo čisti ton naraščajočih jakosti. Takoj ko zasliši zvok, nam to sporoči s pritiskom na gumb, z dvigom rok ali z zvočnim odgovorom. Kostna prevodnost se meri s pomočjo kostnega vibratorja, ki ga postavimo na kostni del za uhljem – mastoid. Če ton bolje sliši na mastoidu, je kostno prevajanje boljše od zračnega, okvara je prevodna.
Zdravljenje
Zdravljenje slabšega sluha je bodisi medikamentozno bodisi kirurško. Od zdravil uporabljamo antibiotike, virostatike, protivnetna zdravila, zdravila za izboljšanje prekrvavitve. Kirurško lahko zdravimo izlivno vnetje srednjega ušesa z vstavitvijo cevke v bobnič, raznolike so tudi operacije bolezenskih procesov v srednjem ušesu. Pogoste so operacije, ko se zapre luknjica v bobniču. Včasih se zamenja bolezensko spremenjena koščica v srednjem ušesu z malo slušno protezo.
Kadar sluh ni popravljiv ne medikamentozno in ne kirurško, se predpiše slušni aparat. Kadar z redno uporabo slušnega aparata ni dosežena želena rehabilitacija ali gre za hudo naglušnost, osebe pa imajo normalno delujoč slušni živec in osrednje slušne poti, lahko slušni pripomoček vgradijo v senčnico, srednje ali notranje uho in celo v možgansko deblo. Polžkov vsadek je slušni pripomoček, vgrajen v notranje uho, ki prenaša zvočno informacijo s pomočjo električnega toka neposredno do slušnega živca. Izbira kandidatov je zahtevno in timsko delo.
Kaj lahko naredimo za ohranjanje sluha?
Izogibamo se prekomernemu hrupu oz. uporabljamo glušnike ali čepke proti hrupu. Skrbimo za zdrav način življenja brez dejavnikov tveganja za kardiovaskularne bolezni – urejen krvni tlak, urejen krvni sladkor in holesterol, prenehanje kajenja. Hranimo se z vitamini in minerali bogato prehrano. Skrbimo pa predvsem za trening v poslušanju, da ohranjamo naše možganske celice v primerni kondiciji.
Možni znaki izgube sluha, ob katerih nemudoma reagirajmo!
Nerazumevanje govora v zahtevnem socialnem okolju (hrup, več glasov hkrati)
Nerazumevanje govora v družini
Glasno poslušanje radia in televizije
Opozarjanje bližnjih, da slabše slišite
Piskanje, šumenje v ušesih
Slabše razumevanje ženskih in otroških glasov, ki govorijo z višjo frekvenco
Primeri:
180 dB: vzlet rakete
140 dB: vzlet letala
120 dB: rok koncert
110 dB: glasna nevihta
90 dB: mestni promet
80 dB: glasno navit radio
60 dB: običajen pogovor
30 dB: šepetanje
September 2016
