Ena od modrosti naših babic je bila tudi ta, da morajo otroci veliko hoditi, da ne bodo imeli »platfusa« oziroma ploskega stopala, kot se reče pravilno. Zakaj pa v resnici pride do te tegobe, ki sicer v osnovi ne boli, lahko pa kasneje povzroči raznovrstne nevšečnosti, smo povprašali Martina Zorka, dr. med., specialista fizikalne in rehabilitacijske medicine.
Avtorica: Katja Štucin
Kdaj govorimo o ploskem stopalu?
O ploskem stopalu govorimo takrat, kadar notranji vzdolžni stopalni lok ni dovolj razvit. Notranji rob stopala je v tem primeru pri stoji v stiku s tlemi oziroma je zelo nizek. Dodatna značilnost ploskega stopala je velika podajnost stopalnih ligamentov. Približno do petega leta starosti je pojav ploskega stopala normalna razvojna varianta.
Pred tretjim letom starosti je pod vzdolžnim stopalnim lokom prisotno maščevje, kar daje videz ploskega stopala tudi v primeru, da je lok že formiran. Ločimo fleksibilna in rigidna ploska stopala. Pri prvih se stopalni lok oblikuje, če stopimo na prste, pri rigidnih pa ne.
Za slednja je značilno, da jih z manipulacijo ali lastno mišično aktivacijo ne moremo preoblikovati. Fleksibilna ploska oziroma sploščena stopala so lahko normalno stanje tudi pri odraslih in jih v primeru, da ni težav v smislu bolečine v stopalih ali pa težav v oddaljenih delih telesa, ne poskušamo odpravljati.
Do neke mere se od ploskih stopal razlikuje valgusno oziroma navznoter nagnjeno stopalo, čeprav pogosto obe stanji nastopata skupaj. Pri valgusnem stopalu se ob obremenitvi petnica zvrne navzven, notranji stopalni lok pa se nagne oziroma približa tlom, se pa dejansko ne splošči. Neobremenjena stopala so normalne oblike. Tudi ta motnja se še pred nastopom pubertete večinoma popravi sama od sebe.
Glavni vzrok fleksibilnega ploskega stopala je ohlapnost stopalnih vezi, valgusnega pa nezadostna aktivnost nekaterih mišic, predvsem invertorjev stopal. Lahko je spuščen tudi le prečni stopalni lok. V tem primeru v sprednjem delu stopala niso obremenjene samo glavice prve, četrte in pete stopalnice, kar velja za normalno anatomijo, ampak tudi druga in tretja. Tudi te spremembe so, če niso rigidne, do neke mere fiziološke, v nekaterih primerih pa lahko povzročajo težave.
Je uvodna teza, da morajo otroci hoditi bosi, pa ne bodo imeli ploskih stopal, pravilna? Kakšni so pravzaprav vzroki za nastanek ploskega stopala? Govorimo o pridobljeni ali prirojeni lastnosti ali je to skupek obojega?
Obstajajo dovolj zanesljive raziskave, ki so potrdile, da imajo otroci, ki so v zgodnjem otroštvu več bosi, v kasnejšem obdobju izraziteje oblikovane stopalne loke. Pri bosi hoji prihaja do stimulacije mišic, ki s svojo aktivnostjo zagotavljajo oblikovanost stopalnih lokov. Ploska stopala so prirojena, pridobljena ali skupek obojega. Rigidna ploska stopala so tista, ki največkrat povzročajo težave.
Točno diagnozo bo najzanesljiveje postavil zdravnik specialist fiziater ali ortoped, pri čemer si bo pomagal tudi z rentgenskim slikanjem. V to skupino sodijo tako imenovani vertikalni talus, tarzalna koalicija (prirojeno zraščene kosti v stopalu), peronealno spastično stopalo in druge oblike deformiranih stopal v sklopu cerebralne paralize oziroma že od rojstva ali zgodnjega otroštva prisotnih bolezni in/ali poškodb, ki imajo za posledico nepravilno aktivnost golenskih in stopalnih mišic.
Kaj pa obuvala, so lahko tudi ta vzrok za nastanek težav?
Ugotovili so, da imajo otroci, ki so v zgodnjem otroštvu nosili pretežno sandale, izraziteje oblikovane stopalne loke in redkeje ploska stopala kot tisti, ki so imeli pretežno zaprto obutev. Vzrok za to je najverjetneje dodatna stimulacija stopalne in golenske muskulature, ki je potrebna, da obdržimo sandale na nogah. Te iste mišice pa pripomorejo k pravilnemu oblikovanju stopalnih lokov.
Se lahko stopalo preoblikuje tudi v odrasli dobi posameznika ali se lahko plosko stopalo formira zgolj pri otrocih?
Ploska stopala so prej pravilo kot izjema pri majhnih otrocih. Več kot polovica dvo- in triletnikov ima fiziološko fleksibilno plosko stopalo, ta odstotek pa se že pri šestletnikih zniža na dvajset odstotkov. Običajen proces je torej postopno preoblikovanje iz ploskega v normalno obokano stopalo. Včasih pa se to ne zgodi. Pridobljena ploska stopala se lahko pojavijo v vseh starostnih obdobjih.
Glavni vzroki so genetski (npr. prirojena slabost vezivnega tkiva, ki lahko povzroči postopno spreminjanje oblike stopala), obolenja živčevja (centralnega ali perifernega, lahko tudi v sklopu sladkorne bolezni), revmatska obolenja, poškodbe ali operacije v otroštvu in tudi poškodbe mišic, ki so odgovorne za vzdrževanje stopalnih lokov, kar je lahko povezano s preveliko telesno težo oziroma različnimi preobremenitvami npr. pri športu ali delovnem mestu.
Plosko stopalo ne boli, kljub temu pa se sčasoma lahko pokažejo določene posledice. Do česa lahko pride?
Ploska stopala večinoma ne povzročajo težav. Kadar pa jih, se te kažejo z bolečinami v področju stopala, gležnja, Ahilove regije, sprednjem delu kolen in morda tudi višje. Pogostejša je tudi utrujenost nog med ali po daljši hoji, krči v mečih, neprožna/zibajoča hoja in hitrejša deformacija čevljev, predvsem v petnem delu. V kasnejšem življenjskem obdobju je lahko posledica ploskih stopal tudi obraba sklepov v stopalu.
V kakšnih primerih mora posameznik s ploskimi stopali obiskati zdravnika?
Zdravnika je treba obiskati ob vseh zgoraj naštetih težavah in pa tudi v primeru fleksibilnega ploskega stopala (to je v razbremenjenem položaju sicer normalne oblike), če je to res zelo izrazito oziroma se po petem letu starosti celo poslabšuje, namesto da bi se popravljalo. V takšnih primerih se tudi fleksibilno plosko stopalo prišteva med patološke. Ocenjuje se, da ima od dva do štiri odstotke otrok patološka fleksibilna ploska stopala.
Na kakšen način se lahko stanje izboljša ali celo popolnoma popravi?
Vedeti je treba, da z izrazom ploska stopala opisujemo zelo različna stanja, od katerih nekatera pomenijo samo kozmetično posebnost, druga pa resno patologijo, ki močno ovira posameznikovo vsakodnevno funkcioniranje. Pri asimptomatskih fleksibilnih ploskih stopalih se stanje opazuje in se za zdravljenje odločamo samo v primeru pojava težav ali pa izjemno izrazitih sprememb. Najprej poskušamo s posebno vadbo za golenske in podplatne mišice.
Z rednimi vajami in pogosto boso hojo se spodbuja razvoj stopalnih lokov, ni pa povsem jasno, do kakšne mere vaje zares vplivajo na oblikovanje stopal. V odrasli dobi je z vajami možna kvečjemu minimalna korekcija oblike, vseeno pa vaje najverjetneje zavirajo napredovanje deformacije in pa učinkovito lajšajo nekatere težave. Včasih pomagajo tudi raztezne vaje za zadnje golenske mišice oziroma ahilovo tetivo.
Kadar se odločimo za korekcijo oblike oziroma položaja stopala v zgodnejšem otroškem obdobju, se odločimo predvsem za dvig podplata ob notranjem robu pete, s čimer popravljamo navzven zvrnjeno peto. Podpora samih stopalnih lokov pride pogojno v poštev kasneje – pred ali v začetku pubertete. Glede vpliva podpore stopalnih lokov na razvoj oblike stopala so mnenja deljena.
Potencialni vpliv na oblikovanje lokov ima stimulacija podplatnih mišic preko aktivacije senzoričnih receptorjev na mestu pritiska vložka. Po drugi strani pa bi bil lahko vpliv podpore tudi zaviralen zaradi neposredne potuhe mišicam. Najbolje je, da so vložki narejeni individualno po meri, da jih izdela diplomirani inženir ortotike in protetike v ustrezno opremljenem laboratoriju, zdravnik specialist pa mora postaviti pravilno indikacijo za njihovo izdelavo.
Kaj pa pri rigidnih ploskih stopalih?
Pri rigidnih simptomatskih ploskih stopalih je pogosto potrebna kirurška korekcija, ki jo opravlja ustrezno usmerjen specialist ortoped. Te operacije so praviloma dokaj zahtevne in zelo individualno pogojene. V nekaterih primerih se v zelo zgodnjem otroštvu, ko se tkivo še intenzivno preoblikuje, ortoped lahko odloči tudi za korekcijo oblike stopala z opornicami ali s serijskim korektivnim mavčenjem.
