Z vami smo že od leta 2005...

Človeški zajedavci

Paraziti ali zajedavci so živali ali rastline, ki stalno ali občasno živijo na račun drugega organizma. Zajedavci so vedno škodljivi. Gostitelju škodujejo s tem, da mu jemljejo hrano, izločajo strupene snovi, infektivne agense ali ga mehanično poškodujejo.
Zajedavce, kot so uši, klopi, gliste, trakulje, pogosto najdemo v našem domačem okolju. Ker je potovalna kultura sodobne družbe v tropske

PREBERI VEČ O ČLOVEŠKIH ZAJEDAVCIH in subtropske kraje vedno bolj popularna, nepoznavanje endemičnih zajedavcev in zaščite pred njimi vodi v vedno pogostejšo najdbo tropskih zajedavcev oz. bolezni pri Slovencih, ki se vrnejo s teh področij. Popotnike v tropskih krajih ogrožajo predvsem zajedavci, ki povzročijo malarijo, lišmanijozo, tripanosomozo in številne praživali, ki povzročajo črevesne okužbe.


Viri in prenos okužbe
Zajedavci se nahajajo povsod okoli nas: v vodi, zraku ali zemlji. Onesnažena voda ali hrana sta lahko vir okužbe. Pozorni moramo biti pri toplotni obdelavi mesa, predvsem svinjine in rib. Ta hrana je nevarna za okužbo z govejo in svinjsko trakuljo. Okužimo se lahko tudi z umazanimi rokami, skozi kožo in dihala, s pikom žuželk in pri spolnem odnosu.
Zajedavci se prenašajo z živali na človeka s človeka na človeka ali s človeka na živali.

Kaj vpliva na širjenje parazitnih bolezni?
Parazitske bolezni ali parazitoze se širijo in jih ni mogoče povsem zatreti. Na širjenje parazitoz poleg gospodarske nerazvitosti in s tem slabih higienskih razmer vplivajo tudi pomanjkanje zdravil, spreminjanje ekoloških razmer, razvoj odpornih oblik zajedavcev proti posameznim zdravilom in insekticidom, potovanja v endemska področja, premalo šolani kadri in oslabljen imunski sistem okužene osebe.


Vrste zajedavcev
Vsaka vrsta zajedavca je zaradi kompleksnih prilagoditev, ki ji omogočajo zajedavsko ravnotežje v gostitelju, svet zase. Glede na trajanje zajedanja zajedavce delimo v:
– začasne, kot so muhe, komarji, klopi, stenice in
– stalne npr. gliste, uši, itd.
Poleg navedene delitve pa zajedavce delimo tudi glede na mesto naselitve:
– zunanji – ekto zajedavci, ki živijo na površini gostitelja in
– notranji– endo zajedavci, ki živijo v notranjosti gostitelja.
Človeško pomembni zajedavci so razdeljeni v tri medicinska debla:
– praživali (amebe, bičkarji, plazmodiji),
– helminti (gliste, metljaji, trakulje, filarije),
– členonožci (raki, pajkovci, žuželke).

Zajedavci v domačem okolju
Nekatere parazitoze so zelo pogoste okužbe, z nekaterimi pa se srečamo le, če potujemo na endemska območja. V naslednjih nekaj odstavkih bomo besedo več namenili pogostim zajedavcem, s katerimi se lahko srečamo v našem okolju.
GARJE (Scabies): Garje so kožna bolezen, ki jo povzroča pršica Sarcoptes scabiei hominis. Samica v roženi plasti vrta rovčke in se nahaja na koncu rovčka kot drobna izboklina. Večje število obolelih se pojavlja na vsakih 10–15 let. Okužba se med ljudmi prenaša s tesnimi telesnimi stiki, najpogosteje pri ležanju v isti postelji. Pogoste so manjše epidemije v družini, vrtcih ali šolah, v vojašnicah, zaporih ali domovih za ostarele. Kaže se z močno srbečico kože in značilnimi rdeče rjavimi izpuščaji in krastami na neporaščeni koži, kjer je izločanje loja majhno (predeli med prsti rok in nog, upogibna stran zapestij, komolčni kotanji in koža nad komolcem, prednji pazdušni gubi, predel prsnih bradavic, popka in pasu, stična površina ritnic in stegen, gleženj in pri moških spolovilo). Zdravimo z 10-odstotnim krotamiton ali 10–20-odstotnim žveplom v vazelinu. Pred začetkom zdravljenja s kremo svetujejo kopel ter menjavo posteljnine in perila. Sledi tridnevno mazanje vsega telesa, razen glave in vratu, nato pa ponovna kopel ter menjava perila in posteljnine.

UŠI: Naglavna uš (Pediculus humanus capitis) je nevšečnost, ki najpogosteje prizadene   ženske in ljudi z daljšimi lasmi. Epidemije naglavnih uši so pogoste v vrtcih in šolah. Prenašajo se z neposrednim stikom in redko posredno z glavnikom ali s pokrivali. Ušivost se kaže z neprijetno srbečico lasišča. Zdravimo s posebnim šamponom proti ušem, z mlačnim kisom (proti gnidam – ličinkam uši) ali s kokosovim oljem in jojobinim voskom, ki zamašita dihalno odprtino odraslih zajedavcev.


Gvantna uš (Pediculus vestimentorum) je značilna za ljudi s slabo higieno, ki redko menjajo oblačila. Uš se nahaja na oblekah in se z neposrednim stikom obleke in telesa prenese na telo. Na koži se pojavijo srbeči izpuščaji, ki pogosto krvavijo in se lahko okužijo z bakterijami, ki so prisotne na koži. Zdravimo s hladilnim mazilom ter v primeru bakterijske okužbe še z antibiotičnim mazilom. Okužena oblačila moramo prekuhati in razkužiti.

 

KLOPI: Klopi so pomembni prenašalci bolezni. V srednji Evropi je za človeka nevarna vrsta Ixodes ricinus. Prenaša virusni meningoencefalitis in boreliozo. Najaktivnejši so med aprilom in julijem. Pri odstranitvi klopa moramo paziti, da v koži ne ostanejo delci sesalnega organa. Prisesanega klopa odstranimo tako, da ga s prstom nežno rotiramo, nato ga izvlečemo s prsti ali pinceto.

GLISTAVOST ali TOKSOKARIOZA: je pogosta zajedavska bolezen, ki jo povzroča pasja glista Toxocara canis. Vir okužbe so okuženi psi in mačke. Okužijo se predvsem majhni otroci, pa tudi odrasli z uživanjem hrane ali vode, onesnažene z jajčeci zajedavca. Iz črevesa ličinke potujejo v različne organe. Iz jajčec se v tankem črevesju razvijejo ličinke, ki s krvnim obtokom pridejo v jetra in pljuča ter v druga tkiva, npr. očesno mrežnico. V najhujšem primeru lahko povzročijo tudi slepoto. Na svoji poti po telesu pa povzročajo vnetja. Simptomi so kašelj in občutek težkega dihanja, srbež kože z izpuščaji, pri večini pa okužba mine neopaženo. Okužba se po nekaj mesecih največkrat spontano pozdravi.

Eksotični zajedavci tropskih področij
GLISTE: Ascaris lumbricoides ali človeška glista je že od nekdaj poznana vsem civilizacijam. Človek je njen edini gostitelj. Okužimo se zaužitjem. Samica leže jajčeca v tankem črevesju. Ascaris človeku škoduje zaradi potovanja ličink, škode, ki jo dela odrasla glista, strupov, ki jih izloča, ter preobčutljivosti, ki jo povzroča. Okužba se lahko kaže s hujšanjem, pomanjkanjem teka in draženjem črevesa. Okužbo dokažemo s prisotnostjo odrasle gliste ali ličink v blatu. Zdravljenje poteka z zdravili proti zajedavcem (mebendazol).

TRAKULJE: so ene najstarejših človeških zajedavcev. Človeško trakuljavost povzročata dve trakulji – svinjska in goveja, ki se nahajata v mišicah govedine in svinjine. Na življenje v človeškem črevesu sta se tako prilagodili, da pogosto ne povzročata težav. Dolžina trakulj je različna. Običajno merijo od nekaj milimetrov do nekaj metrov. Okužimo se z uživanjem surovega ali nepravilno termično obdelanega mesa ali z jajčeci trakulj človeka, ki se nahajajo v blatu človeka, okuženega s trakuljo (in se nahaja v živilih in vodi) ter z onesnaženimi rokami. Trakulja pri človeku pa lahko povzroča najrazličnejše težave: bolečine v trebuhu, pomanjkanje teka, hujšanje, bruhanje, glavobole, vrtoglavice ...
Okužba s pasjo trakuljo (Echinococcus granulosus), za katero so značilne ciste v različnih organih, je možna pri prehranjevanju z rastlinami ali vodo, okuženo s pasjimi iztrebki.

MALARIJA: je najpomembnejša in najpogostejša tropska bolezen, za katero vsako leto zboli 500 milijonov ljudi, med njimi jih 2 milijona umre. Malarija je človeška nadloga od najstarejših časov. Že od nekdaj so jo povezovali s »slabim zrakom« (mal aria) in vedeli, da prevladuje v vlažnih močvirnatih področjih. Danes je široko razširjena v tropskem in subtropskem pasu, kjer domačini pogosto prebolijo več okužb letno in pridobijo delno imunost. Bolezen povzroča zajedavec plazmodij, ki ga prenašajo samice komarjev mrzličarjev (Anopheles). V človeško telo vstopi s komarjevim pikom in se naseli v človeških krvnih celicah eritrocitih. Malarija je težka akutna bolezen, pogosto tudi kronična. Kaže se z mrzlico, visoko telesno temperaturo (39–41,5 °C), ki se pojavlja v različnih časovnih intervalih, in potenjem, z nespecifičnimi znaki, kot so glavobol, mišične bolečine, zaspanost, izguba apetita ter drugimi znaki, kot so bruhanje, driska, povečana vranica in jetra, suh kašelj, pospešeno dihanje. Zdravljenje poteka z antimalariki. Preventivno jemanje antimalarikov 1–2 tedna pred odhodom ter 6 tednov po vrnitvi priporočajo popotnikom, ki potujejo v endemske kraje plazmodija.

Kako odkrijemo parazitno okužbo?
Prisotnost zajedavcev ugotovimo s pregledom vzorca blata ali krvi. V blatu okužene osebe se nahajajo jajčeca zajedavca. Značilna krvna slika, ki lahko kaže na parazitno okužbo, pokaže povišane celice eozinofilne granulocite v vzorcu krvi. Večje zajedavce, ki se nahajajo v posameznih organih, lahko zaznamo s slikovnimi preiskavami (ultrazvok, CT, MR). Malarijo dokažemo z mikroskopskim pregledom razmaza krvi.

Zdravljenje parazitnih okužb
Imunski sistem gostitelja na parazitsko okužbo pogosto reagira neučinkovito, zato je zdravljenje parazitnih okužb toliko bolj pomembno. Zdravljenje parazitske bolezni ne igra vloge le pri zmanjševanju obolevnosti in smrtnosti ljudi, temveč tudi pri zmanjševanju prenosa parazitskih okužb. Zdravljenje poteka z zdravili antiparazitiki.
Znano je, da prehrana z veliko vsebnostjo proteinov mnogim zajedavcem ni naklonjena, nasprotno pa z ogljikovimi hidrati bogata prehrana pospešuje in zapleta nekatere parazitoze.
Najpogostejši ukrep v boju proti zajedavcem je skrb za osebno higieno, higieno živil in pitne vode ter skrb za čisto okolje. Prihodnost zajezevanja parazitnih okužb je tudi v cepljenju, vendar pa do zdaj znanstvenikom še ni uspelo razviti uspešnega cepiva proti nobeni parazitski bolezni.

A Zajedavci so živali ali rastline, ki stalno ali občasno živijo na račun drugega organizma. 
B Zajedavci domačega okolja so: garje, uši, gliste, trakulje.
C Najpogostejši zajedavec tropskega območja je plazmodij, ki povzroča malarijo.

 


Avtorica: Maša Robič, dr. med.