Zadnje študije iz ZDA in Kanade kažejo, da se starejši ljudje najbolj bolijo alzheimerjeve bolezni oziroma demence. Še pred nekaj leti so se starostniki najbolj bali raka oz. drugih telesnih bolezni. Prav tako so z mislimi na bolezen zelo obremenjeni svojci bolnikov, ne samo zaradi skrbi za obolelega, pač pa iz strahu, da ta neprijetna bolezen doleti tudi njih same. Kako se je obvarovati?
Pripravila: Petra Bauman
Sogovorniki: Jožica Gamse, dr. med., spec. psihiatrije, Zdravstveni dom Adolfa Drolca Maribor
Drago Perger, univ. dipl. psih., Dom Danice Vogrinec Maribor
Marjetka Smolinger Galun, dipl. med. s., Dom Danice Vogrinec Maribor
Ali je demenca dedna?
Jožica Gamse, dr. med., spec. psihiatrije, pojasnjuje, da demenca ni bolezen sama po sebi, ampak skupek simptomov, ki se pojavljajo ob določenih obolenjih, ki jih je lahko vsaj dvesto.
Natančni vzroki za demenco sicer niso povsem znani, vendar epidemiološke študije kažejo, da sta starost in dedovanje specifičnih genov povezana s povečanim tveganjem za nastanek te bolezni. Če smo nosilci specifičnega gena, pa ni nujno, da bomo zboleli. Zato ni preprosto govoriti o dednosti. Demenca naj bi bila posledica številnih različnih bolezni, med katerimi je najpogostejša (v 65 %) alzheimerjeva bolezen, kjer pa dednost nima velikega vpliva. Dosedanje študije na področju molekularne genetike so pokazale, da sicer obstajajo dedne oblike alzheimerjeve bolezni, vendar se v teh primerih bolezen začne bolj zgodaj (pred 65. letom). Demenca nas lahko doleti tudi zaradi obolenj ščitnice, pljuč, jeter, ledvic, pomanjkanja vitaminov, ob zastrupitvah – denimo s svincem.
Kaj je demenca?
Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Za demenco je v splošnem značilen progresivni oziroma napredujoči potek v več fazah, ki običajno trajajo od osem do deset let od diagnoze. Te faze potekajo od motenj kratkoročnega spomina, težav pri iskanju besed, težav pri določenih aktivnostih do popolne odvisnosti od drugih.
Najpogostejša oblika demence je alzheimerjeva bolezen, sledijo ji vaskularna demenca (posledica ene ali več možganskih kapi), demenca Lewyjevih telesc in frontotemporalna demenca. Ker so za možgansko kap odločilni zvišan krvni pritisk, povečane vrednosti trigliceridov in holesterola ter sladkorna bolezen, so prav to posledično tudi dejavniki tveganja za vaskularno demenco. Čeprav je ozdravljivih demenc zelo malo, možnost pri določenih oblikah, denimo pri vaskularni demenci, obstaja.
V Domu Danice Vogrinec Maribor imajo že dobri dve desetletji varovani oddelek za bolnike z demenco. Trenutno je tam več kot 120 oseb, ki v storitvah zaradi napredovale demence potrebujejo tudi nadzor in varovanje, čeprav je v domu število dementnih stanovalcev veliko večje, ocenjujejo, da je takšnih približno tretjina od vseh 809 stanovalcev. Pri njih opažajo večje upade višjih kognitivnih funkcij. Starost je največji dejavnik tveganja za pojav demence, najmlajša oseba z demenco pa je stara 61 let.
Dementni postanejo kot otroci
Poleg kognitivnih upadov demenco pogosto spremljajo vedenjske in duševne spremembe, kot so nasilno vedenje, vznemirjenost, tavanje, socialno ali spolno vedenje brez ozira na družbena pravila, motnje hranjenja, tesnobnost, apatija, blodnje in halucinacije. Bolniki na primer pozabijo, kam so spravili različne predmete ali denar in si zato razlagajo, da prihajajo tujci, ki jim skrivajo predmete ali so jih celo okradli. Velikokrat obtožujejo svojce, ki takšnega vedenja ne pripišejo bolezenskemu poteku, ampak določenim značajskim lastnostim bolnika. Drago Perger poudarja, kako zelo pomembno je spodbujanje bolnika pri vseh aktivnostih, ki jih še zmore, saj mu bo to dalo dober občutek koristnosti. To velja tudi za bolnike z demenco. Vključujmo jih v dejavnosti, ki za njih ne predstavljajo prevelike frustracije, in če nečesa ne zmorejo, jim priskočimo na pomoč. Bolniki potrebujejo pri aktivnostih predvsem veliko naših spodbud in spremljanja, ne toliko nadzorovanja.
Kako se izogniti demenci?
»Kdor se boji demence, se boji življenja.« Tako pravi specialistka psihiatrije Jožica Gamse, ki po dolgoletnih izkušnjah z dementnimi bolniki trdi, da ne smemo dovoliti, da nas strah pred določeno boleznijo povsem ohromi, saj moramo vsak dan čim bolje izkoristiti. Stresu se v tem svetu ne bomo mogli izogniti, pomembno pa je, da se ga naučimo obvladovati in si poiskati nekaj, kar nas izpolnjuje. Zdravnica poudarja pomen družine, ki mora znati stopiti skupaj, kadar ima kdo težave, da ne zanemarjamo prijateljskih odnosov, izobraževanja, branja knjig.
Vse to, skupaj z izogibanjem dejavnikom tveganja (preveč alkohola, kajenje, odvisnost od interneta in vse ostale odvisnosti), nam bo pomagalo do občutkov ravnovesja in ugodja in na ta način bomo zagotovo odgnali marsikatero bolezen iz svojega življenja. Seveda ne bomo mogli vplivati na vse dejavnike tveganja in zdrav življenjski slog sam po sebi ni jamstvo, da ne bomo zboleli. Večina raziskav pa kaže, da ustrezna telesna in umska aktivnost vplivata na zmanjšanje tveganja za razvoj demence.
Skrb za vnuke, vrt in reševanje križank ni dovolj
Ob upokojitvi večina ljudi poleg službenih obveznosti izgubi tudi socialni krog, ki so mu pripadali. Zaradi prvega jim ni več treba toliko razmišljati, zaradi drugega postanejo bolj osamljeni. Ne eno ne drugo ni dobra popotnica za kakovostno starost, saj so naši možgani takšni, da se MORAJO nenehno učiti. Obdelovanje vrta, ukvarjanje z vnuki, kuhanje, gledanje poročil in reševanje križank nam možganov ne bo ohranilo v kondiciji, zato psihologi in psihiatri svetujejo, da se oprimemo katere koli aktivnosti, ki od nas terja učenje nečesa novega. To je lahko učenje novega jezika, tečaj slikanja ali pisanja, računalništva, mozaikov, meditacije, masaže, torej vsega, za kar doslej »nismo imeli časa«. Kasneje kot se bomo tega lotili, slabše bo, saj za nazaj ne moremo nadoknaditi in v možgane nalagati novih znanj, če pred tem desetletja nismo počeli ničesar.
Svetla stran življenja
Čeprav slišano že neštetokrat, pa velja včeraj, danes in jutri: Ljudje, ki so bolj pozitivno naravnani in optimistični, so bolj zdravi. Ni dobro, če vse vidimo samo slabo, nenehno kritiziramo in nismo z ničimer zadovoljni. Svetle naravnanosti do življenja na splošno manjka, ugotavljajo zdravstveni delavci in veliko bomo naredili, če bomo do sebe in drugih prijaznejši. Tabletka za kaj takšnega pa ne obstaja.
Če prisluhnemo dementnim osebam, bomo lahko spoznali, da se njihove bistvene potrebe ne razlikujejo od potreb zdravih ljudi, in prav iz tega lahko sklepamo, česa v življenju pravzaprav ne smemo zanemarjati. Osebe z demenco si želijo, da bi se kljub svoji bolezni počutile varno, sprejeto in spoštovano ter da bi kljub primanjkljajem lahko ohranile lastno identiteto. Da pa se bolezni vsaj poskusimo izogniti, pa še enkrat: Na genetske dejavnike in na starost nimamo določenega vpliva. Lahko pa vplivamo na ustrezno telesno težo, ustrezno zdravljen visok krvni tlak ali sladkorno bolezen, ustrezno prehranjevanje – sploh po principih mediteranske prehrane, ter se trudimo, da smo telesno, socialno in umsko aktivni tudi v poznih letih.
Pri demenci se zmanjšuje število sinaps na nevronih. Poleg tega prihaja do biokemičnih sprememb, kot je spremenjeno delovanje encimov in genov, kar vpliva na delovanje nevronskih mrež. Z nevrološkega vidika sta glavni značilnosti alzheimerjeve bolezni prisotnost plakov in pentelj v možganih, ki so v manjši meri sicer prisotni pri veliki večini odraslih in starostnikov še pred pojavom bolezni. Glavne sestavine plakov so amiloidni proteini, pentelj pa tau proteini. Zdravila lahko upočasnijo napredovanje bolezni, zato je zgodnja diagnoza zelo pomembna. Obstajata dve temeljni vrsti zdravil, in sicer inhibitorji acetilholinesteraze in antagonisti NMDA, na voljo so v obliki tablet ali obližev. Zaradi vedenjskih motenj in drugih simptomov se bolniku poleg antidementivov običajno predpiše še druga psihofarmakoterapija.
Januar 2016
