Ozonska luknja je tako ali tako samo nad Antarktiko in sončna očala so samo za »šminko«. Dva huda stereotipa, ki nas lahko staneta zdravja ali še huje, življenja. Tako kot v kožo UV-žarki prodirajo tudi v oči, in če smo vrsto letih nezaščiteno izpostavljeni njihovi svetlobi, je večja verjetnost, da nas bo nekoč doletela poškodba mrežnice oz. siva mrena, našo kožo pa rak. Z oftalmologom, mojstrico očesne optike in geografom osvetljujemo pomembne vidike zaščite pred soncem in osnove klimatologije.
Oči so zelo kompleksen in občutljiv organ, ki svetlobo prepušča skozi zenico, močnejša kot je svetloba, ožja je zenica. Pod sončnimi očali se nam zenica ponovno razširi, zato je uporaba cenenih sončnih očal brez UV-zaščite zelo tvegana, saj nas temno steklo sicer ščiti pred vdorom svetlobe, ne pa tudi pred vdorom škodljivih UV-žarkov. Čeprav nas oznake na očalih prepričujejo o varnosti, pa strokovnjaki svetujejo, naj si nikar ne kupujemo »očal za pet evrov«, ki nam bodo na dolgi rok zagotovo povzročila več škode kot koristi. Marjan Kancler, dr. med., spec. oft., svetuje, naj nova sončna očala, kupljena z namenom prihraniti denar, nesemo v najbližjo optiko, kjer nam lahko izmerijo, ali je v stekla res vgrajena primerna zaščita. »V vsakem primeru pa mora vsak prodajalec za svoje izdelke jamčiti,« še dodaja Kancler.
Sončna očala naj nosijo že otroci
S sončnimi očali ni potrebno čakati na neko določeno starost, saj jih svetujejo že pri otrocih, ki sami ne mislijo na nevarne žarke. Enako kot pri koži se nam naivnost namreč lahko maščuje v kasnejšem obdobju, saj se poškodbe skozi leta nalagajo. Po 65. letu ima namreč več kot polovica ljudi težave z vidom zaradi sive mrene, ne zgolj zaradi staranja ali dedne nagnjenosti.
Sončni svetlobi smo izpostavljeni vse leto, posebno pozornost pa moramo našim očem namenjati pozimi in poleti. Pozimi v primeru, če se odpravimo v visokogorje, kjer lahko zaradi močnega odboja svetlobe od snega doživimo snežno slepoto (akutno vnetje roženice z bleščavico, solzenjem, močnimi bolečinami). V toplih mesecih pa zato, ker je sonce takrat najvišje in UV-žarki najlažje prodirajo na Zemljo, povečan je tudi odboj svetlobe od morja ter svetlih površin našega okolja. Prav zato bi naj sončna očala nosili tudi, ko gremo plavat in ne samo na plaži. Pa ne le očala, pač pa tudi zaščitni klobuk ali kapo s senčnikom.
Zaupajmo strokovnjaku
Mojstrica očesne optike Saša Kobilica pojasnjuje, da nas sončna očala ne ščitijo le pred močno svetlobo, ampak tudi pred vetrom, delci v zraku, mušicami itd. Zato osebam, ki nosijo sončna očala med športnimi aktivnostmi, svetuje takšna, ki očesni predel popolnoma prekrijejo, posebna kategorija pa so tudi poklicni vozniki, ki so na poteh izpostavljeni dolgotrajnemu odblesku svetlobe z gladkih površin, kot so denimo ceste in šipe nasproti vozečih avtomobilov. Zanje (kakor tudi za delavce na ladjah, ki se soočajo z močnim odbojem svetlobe z morja) se svetujejo stekla s polarizacijskim filtrom, ki dodatno »odvzamejo« močno in nevarno bleščanje.
Čeprav veljajo nasveti o zaščiti za vse ljudi enako, so nekoliko bolj vendarle izpostavljeni svetlooki ljudje, saj manjša pigmentiranost pomeni tudi večjo propustnost svetlobe.
Sončna očala so po standardih razvrščena v pet kategorij, označenih od 0 do 4, pri čemer 0 predstavlja brezbarvna ali nežno obarvana očala za oblačno vreme, za katere je značilna absorpcija svetlobe 0–20 %. 1 velja za rahlo obarvana očala za delno jasno vreme (20–57 % absorpcije svetlobe), 2 so srednje obarvana za jasno vreme (57–82 %), 3 so močno obarvana za sončno vreme (82–92 %) in 4 so sončna očala z zelo močno obarvano lečo za višinsko sonce, ki lahko sprejmejo kar 92–97 % svetlobe.
Katero barvo stekla bomo izbrali, pa je stvar našega okusa. Nekaterim bolj ustrezajo rjavi, drugim zelenkasti ali sivo-modri toni, spekter pa se giblje vse do intenzivnih oranžnih in rdečih stekel. Najintenzivnejše barve so namenjene predvsem ljudem z že okvarjenim vidom ter voznikom v slabših vremenskih razmerah (megla, mrak), ko nam denimo oranžna stekla na očalih pomagajo bolje razločiti kontraste. Saša Kobilica dodaja, da ustreznost barve na steklih preverimo tako, da stopimo na prosto in se ob sončnem dnevu prepričamo, ali nam je pogled prijeten. Vsaj to lahko preverimo, medtem ko UV-zaščite sami ne moremo preveriti, zato je zelo pomembno, komu bomo zaupali.
Ultravijoličnega sevanja ne vidimo
Ultravijolično sevanje je sestavljeno iz žarkov UV-A, UV-B in UV-C. Imajo zelo visoko energijo in bi uničili življenje na Zemlji, če nas ne bi pred njimi varovala atmosfera. V enem od njenih pasov, stratosferi, na višini med 20 in 25 km, leži ozon (O3), najmočnejši filter pred sevanjem škodljivih žarkov.
Doc. dr. Igor Žiberna, predavatelj klimatologije na mariborski Filozofski fakulteti, pojasnjuje, da poleg ozona v stratosferi obstaja tudi nam po razdalji bližji ozon, ki ga najdemo v troposferi (okoli 17 km nad površino Zemlje). Je škodljiv, saj draži sluznico dihal in oči. Troposferski ozon je rezultat fotokemičnih reakcij, ki potekajo pod vplivom sončevega sevanja in ob prisotnosti dušikovih oksidov in hlapnih organskih spojin. Najvišje koncentracije ozona v troposferi tako praviloma beležimo poleti in ob popoldnevih. Dodatno k višjim koncentracijam pri nas prispeva njegov transport iz severne Italije, kjer so koncentracije zaradi povečanega prometa višje. Paradoksalno lahko zaključimo, da je ozona tam, kjer je koristen (v stratosferi), čedalje manj, tam, kjer je škodljiv (v troposferi), pa čedalje več.
Ozon ima sicer to moč, da vsrkava UV-sevanje. Vsrkava predvsem škodljive žarke UV-B in UV-C, medtem ko žarke UV-A, ki so deloma celo koristni (nastajanje vitaminov v telesu), v manjši meri prepušča na Zemljo.
Tisto, kar uničuje ozonosfero in kar so znanstveniki v 70-ih letih označili kot ozonsko luknjo, so po besedah doc. dr. Žiberne t. i. freoni oz. spojine klora, fluora in ogljika. Največ jih je v pršilih, hladilnikih, klimatskih napravah, nastajajo pa tudi z izgorevanjem fosilnih goriv. Samo en atom klora v stratosferi namreč povzroči razpad 1000 molekul ozona. Triatomni ozon razpade na dvoatomni kisik, ki pa nima več zaščitne funkcije pri UV-sevanju. Ker so ti procesi intenzivnejši pri nizkih temperaturah, je ta proces zelo izrazit na Antarktiki, kjer je ozonska luknja velika za celotno površino Severne Amerike. Šibkejši so ti procesi na severnem tečaju – Arktiki. Z Agencije RS za okolje so lani sporočili, da je znatno stanjšana zaščitna ozonska plast nad severno Azijo ter severno in srednjo Evropo. Na udaru so predvsem Skandinavija, Grenlandija in Sibirija, kjer občasno beležijo tudi do 45-odstotno zmanjšanje plasti ozona. Najmanj sprememb je v ekvatorialnem pasu. Sreča je, da se ozon lahko obnavlja, zato znanstvene ocene predvidevajo, da naj bi se ozonska plast nad Antarktiko v prvotno stanje povrnila do leta 2065.
Trend zadnjih nekaj let je, da se ozonska luknja vsaj ne veča, kar je med drugim tudi posledica montrealskega protokola, po katerem bi naj države povsem izločile uporabo freonov. Podpisanih je že 150 držav, med njimi tudi Slovenija.
Poleti je za sevanje krivo visoko sonce
Po besedah doc. dr. Igorja Žiberne poleti nismo toliko na udaru zaradi stanjšane ozonske plasti, pač pa zaradi večjega vpadnega kota Sončevih žarkov, ki omogoči lažje prodiranje škodljivih UV-žarkov.
Merilo za tovrstno sevanje je UV-indeks, ki sega od 1 do 20. Že nad vrednostjo 3 se priporoča nanos varovalnih krem, vrednost 7 pa že pomeni nujnost izogibanja soncu med 10. in 16. uro. Ob jasnih dnevih imamo na področju Sredozemlja UV-indeks v višini 11 in 12 (jug Grčije, Sicilija …), pri nas pa se v povprečju giblje v vrednostih med 9 in 11.
Na vprašanje, kakšno bo letošnje poletje, doc. dr. Igor Žiberna šaljivo odgovarja, da nam to lahko pove le kakšna »šlogarca«, zanesljive napovedi namreč segajo le nekaj dni vnaprej, srednjeročne do deset dni. Glede na statistiko lahko pričakujemo nadpovprečno toplo poletje, povsem zanesljivo pa to tudi ni.
To, kar pa nam strokovnjak s področja geografije lahko zanesljivo napove kot predsednik astronomskega društva Orion, pa je idealno opazovanje treh planetov v naslednjem mesecu. V večernih urah je lepo vidna Venera kot daleč najsvetlejši planet, lepo pa se vidita dva največja planeta v našem Osončju, Jupiter in Saturn. Mrkov čez poletje ne bo, prvi popolni Lunin mrk bomo pri nas lahko opazovali konec septembra. »Ker astronomi opazujemo tudi Sonce, velja opozoriti, da je gledanje s prostimi očmi neposredno v Sonce škodljivo. To lahko storimo edino z mylar folijo, za varno gledanje pa lahko uporabimo tudi varilsko steklo, vendar z optično gostoto vsaj 12 ali več. Opazovanje Sonca skozi klasični film ali s sajami počrnjeno steklo ne omogoča varnega opazovanja,« še dodaja Žiberna.
Junij 2015
